Dr. Peter Skoberne, biolog, publicist in naravovarstvenik, je predstavil svoje 50-letno proučevanje te barvite rastline: "Velikonočnica ima pri nas veliko simbolno vrednost. Zavarovana vrsta je že od leta 1949, ob njegovi prvi izdaji leta 1976 je bila vključena tudi v Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije. Zame kot za biologa je bilo proučevanje te znanilke pomladi vedno zelo zanimivo, saj je res izjemno, da uspeva pri nas. Zanimanje je raslo tako med biologi kot tudi med lokalnimi prebivalci in ljubitelji narave. Pred desetletji so bile naše glavne naloge, da ljudem razlagamo, da se velikonočnice ne trga, in danes to ni več takšna težava. Pri tem imajo zagotovo veliko vlogo številni naravovarstveniki in poljčanski planinci, ki praktično živijo za velikonočnico."

Kot pripoveduje Janko Kovačič iz PD Poljčanje, se faza cvetenja letos razvija zelo počasi, tako da cvetenje še ni v takem obsegu, kot so pričakovali. Upajo, da bo nedavni dež ugodno vplival na razvoj rož, saj je cvetnih brstov kar veliko, le cvetovi se iz njih razvijajo počasneje kot običajno: "Prvi cvetovi velike velikonočnice so se letos na Boču pokazali malo pred 20. marcem. Sicer dokaj sramežljivo, vendar je cvetnih popkov več kot sto. Letošnja zima je bila suha, skoraj brez snežne odeje. Rastline so se razvile nižje pri tleh, cvetovi pa se odpirajo zelo počasi." 

 Varuhi rastišč

Ker želijo v PD Poljčane ohraniti vsak cvet, izvajajo celo stražo. Kako poteka takšna zaščita te rože in kdo vse sodeluje pri njej? Kot opisuje Kovačič, so že leta 1990 predlagali takratni Občini Šmarje pri Jelšah, naj zaščiti predel rastišča velike velikonočnice. Odlok je stopil v veljavo leta 1991. Razlog za tak ukrep je bilo predvsem to, da so nekateri trgali cvetove velikonočnic, veliko pa je bilo tudi izkopov cele rastline s koreniko vred. Za obveščanje in preprečevanje škode organizirajo varovanje v času cvetenja. Kot opisujejo, imajo na rastišču obvestilne in opozorilne table. V lokalnem tedniku objavljajo opozorila in aktivnosti za ohranitev rastline, svoje pa dodajo tudi varuhi, ki so prisotni na rastišču.

Za zaščito rastišča so takoj po razglasitvi odloka postavili leseno ograjo:  "Obiskovalcem je ni dovoljeno prestopati, saj lahko s tem pohodijo in polomijo popke, ki so še skriti v travi. Boč je zaščiteno področje, krajinski park, in tudi vodovarstveno območje. Na tem področju se ne sme uporabljati gnojil, prepovedana je vožnja v naravnem okolju, prav tako kurjenje." 

Varovanje so pričeli v soboto, 19. marca, in vztrajali bodo še vsaj do 3. aprila: "Sodelujejo prostovoljci gorski stražarji, varuhi gorske narave ter planinci iz našega planinskega društva in planinskih društev iz širše okolice. Varuhi pri svojem delu razlagajo ter obveščajo o ogroženosti in škodi, ki jo povzročajo nevestni vstopi na rastišče velikonočnice. V začetnih letih varovanja je bilo na rastišču tudi do tisoč cvetov, po dobrih 30 letih pa jih naštejemo samo okoli sto."

Velikonočnica je v Sloveniji izjemno redka vrsta. Da bi ohranili še zadnja nahajališča, so pomembni vzdrževanje travišč, informiranje in usmerjanje obiskovalcev, še posebej v času cvetenja velikonočnice, ter upravljanje območja rastišča, izpostavlja Kovačič. Velikonočnica ima v našem okolju tudi močan simbolni pomen, saj jo najdemo na zastavah in v grbih občin, na praporih društev, emblemih itd. Lokalno prebivalstvo je zelo navezano na cvetlico in ponosni smo, da jo lahko spremljamo in čuvamo ter prispevamo k ohranitvi te redke rastline.

Na zmanjšano število cvetočih rastlin vpliva več dejavnikov. Stroka je že večkrat izvajala raziskave, s katerimi so opredelili zunanje vplive, kot so podnebne spremembe, neustrezen PH tal ter zaraščanje z resjem in mahom. Ker je to stepska rastlina, ki je doma za Kavkazom, ji škodijo tudi mile zime z manj snega. Zmanjšalo se je tudi število opraševalcev, čebel ni čmrljev še ni, nabor drugih pa je tudi bolj boren. Ugotovili so, da je umetno zasajanje uspešno v 10 %, pojasnjuje Kovačič. 

Kot poudarja, so današnji problem na rastišču ljudje – obiskovalci, ne pa planinci.  Zadnja leta obišče Boč in rastišče v času cvetenja do 4000 obiskovalcev. Zaradi pametnih telefonov z zmogljivimi fotoaparati vstopajo na rastišče in pohodijo ali odlomijo majhne popke cvetov. Drugi problem pa so nenadzorovane živali (psi), ki prosto vstopajo in celo jedo cvetove velikonočnice: "Ko seštejemo te zunanje vplive, lahko hitro ugotovimo, da na naravne razmere ne moremo vplivati, posledice človeške malomarnosti in nevednosti pa bomo tudi v prihodnje skušali zmanjšati na minimum."

Populacija obsojena na izumrtje 

Kot razloži izredni profesor  dr. Jernej Jogan s Katedre za botaniko in fiziologijo rastlin ljubljanske Biotehniške fakultete, populacija velikonočnice usiha. Poleg Boča je le še nekaj nahajališč, a skupaj število cvetočih primerkov ne preseže tisoč, s tem da na Boču zadnja leta cveti le še okoli sto rastlin: "To je stepska rastlina, prilagojena na naravna travišča v predelih, kjer je letna količina padavin premajhna za razvoj gozda. Če je padavin preveč, lahko uspeva na zelo prepustnih apnenih in gruščnatih tleh, a pri nas so razmere drugačne in to je pomemben razlog za ogroženost populacije." 

Kako razširjena je v tujini? Kot je pojasnil  dr. Jogan, je velikonočnica najbolj razširjena v kontinentalnih predelih Srednje in vzhodne Evrope, recimo na Moravskem, Slovaškem in Madžarskem, raztreseno pa tudi drugod, a populacije na robu območja razširjenosti so podobno kot naša ogrožene. Najstarejši podatki o tej vrsti za območje današnje Slovenije so iz okolice Ptuja, in sicer s konca 19. stoletja. Velikonočnica ima predvsem simbolni pomen, podobno kot planika ali Clusijev svišč. Populacija se pri nas ne pomlajuje več, to pa bi lahko pomenilo, da je v nekaj desetletjih ne bo več na naših tleh. Kot pojasni Jogan, so razlogi za to zagotovo v neustreznih rastiščnih razmerah, ki jih ne moremo spremeniti, populacija na Boču pa je tako majhna, da je v biološkem smislu obsojena na izumrtje. Seveda pa k ogroženosti prispeva tudi dejstvo, da je negnojenih suhih travnikov v vzhodni Sloveniji vse manj, torej poleg velikonočnice postopno izgubljamo še celo kopico spremljevalnih vrst, doda. "Dokler jo imamo, smo veseli in trudimo se, da bi jo imeli čim dlje. A že nekaj desetletij vsi poskusi povečevanja populacije velikonočnice propadejo. Razmeroma majhne kapacitete naravovarstva je bolje usmeriti tja, kjer lahko zanesljivo rešimo vrste in habitatne tipe," sklene dr. Jogan.