Študija je bila objavljena v znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences. V njej so dokazali, da taljenje polarnih ledenih pokrovov upočasnjuje Zemljino rotacijo. Voda iz staljenih ledenih plošč z Grenlandije in Antarktike namreč povzroča večjo maso okoli ekvatorja. 

"To je tako, kot če bi umetnostna drsalka naredila pirueto, pri čemer bi najprej držala roke ob telesu in jih nato iztegnila. Prvotno hitro vrtenje postane počasnejše, ker se mase odmikajo od osi vrtenja, kar povečuje fizično vztrajnost" je pojasnil soavtor študije Benedikt Soja z ETH Zurich.

Zemlja ima obliko sploščenega sferoida, ki je nekoliko izbočen okoli ekvatorja. To si lahko predstavljamo kot obliko mandarine. Njena oblika se nenehno spreminja pod vplivom različnih dejavnikov: od plimovanja do premikanja tektonskih plošč in seizmične ter vulkanske aktivnosti.

Raziskovalci so uporabili napredne opazovalne tehnike, kot je zelo dolga bazna interferometrija, s pomočjo katere lahko izmerijo razlike v tem, kako dolgo traja, da radijski signali iz vesolja dosežejo različne točke na Zemlji in s tem določijo varijacije v orientaciji planeta in dolžini dneva. Poleg tega pa so uporabili tudi GPS sistem, ki meri rotacijo Zemlje na približno eno stotinko milisekunde natančno. Upoštevali pa so tudi starodavne zapise o mrkih za tisočletja v zgodovino. 

Posledice za vesoljska potovanja

Če se Zemlja počasneje vrti, potem se dolžina dneva podaljša za nekaj milisekund z običajnih 86.400 sekund. Trenutno ima sicer gravitacijska sila Lune pomembnejši vpliv na upočasnitev. Preko plimske sile namreč se dvigajo in spuščajo oceani, kar je v milijonih let povzročilo postopno upočasnjevanje za 2,4 milisekunde na stoletje. Nova študija pa je prišla do presenetljivega zaključka, da bo učinek segrevanja podnebja do konca 21. stoletja – če bomo še naprej proizvajali velike količine toplogrednih plinov – večji od učinka Lunine gravitacijske sile. 

Od leta 1900 do danes so se zaradi podnebnih sprememb dnevi podaljšali za približno 0,8 milisekunde. In po najslabšem možnem scenariju, po katerem bi se emisije še naprej zviševale, bi samo podnebne spremembe povzročile, da bi se dan podaljšal za 2,2 milisekunde do leta 2100. 

To morda ne zveni veliko in ljudje zagotovo tega ne bi zaznali. Vendar pa bi to imelo veliko posledic za vesoljska potovanja in tudi navigacijo na Zemlji, je opozoril soavtor študije Surendra Adhikari iz Nasinega Jet Propulsion laboratorija.

Poznavanje točne orientacije Zemlje v kateremkoli danem trenutku je namreč ključnega pomena pri komunikaciji z vesoljskimi ladjami, kot so vesoljske sonde Voyager, ki so zdaj daleč onkraj našega osončja in kjer lahko že minimalna odstopanja za centimeter povzročijo kilometrske razlike, ko se približajo Zemlji.