Mokrišča prekrivajo manj kot pet odstotkov ozemlja v Sloveniji. Med njimi pa so tri območja Nature 2000, ki so uvrščena tudi na ramsarski seznam mednarodno pomembnih mokrišč: Sečoveljske soline (od leta 1993), Škocjanske jame (od leta 1999) ter Cerkniško jezero s Križno jamo in udorno dolino Rakov Škocjan (od leta 2006). 

Številna mokrišča v Sloveniji sodijo med zavarovana območja. A zaradi svoje neokrnjene narave so pogosto pravi magnet za obiskovalce in ljubitelje narave. Med njimi so denimo tudi naravni rezervat Zelenci, ki predstavlja eno najbolj obiskanih mokrišč alpskega dela Slovenije, pa Lovrenško barje na Pohorju, Cerkniško jezero, Škocjanske jame, naravna rezervata Škocjanski zatok in Ormoške lagune, Ljubljansko barje, šotna barja na Pokljuki v Triglavskem narodnem parku, Pivška presihajoča jezera in Sečoveljske soline. 

Naravni zbiralniki vode, ki delujejo 24 ur dan

Mokrišča so naravni zbiralniki in zadrževalniki vode, ki količinsko bogatijo podtalnico. Predstavljamo si jih lahko kot "naravne spužve", ki zmanjšujejo možnosti poplav v času večjih padavin in visokih vodostajev, v sušnih obdobjih pa sproščajo shranjeno vodo in skrajšujejo obdobje suše. Zato so tudi izjemnega pomena za blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe.

Pravijo jim tudi ledvice pokrajine, saj so mokrišča naravne čistilne naprave. So tudi pomemben dejavnik pri kroženju vode in kemičnih snovi v naravi. 

Mokrišča so pomembna tudi za številne živalske in rastlinske vrste. V njih namreč živi ali se razmnožuje več kot 40 odstotkov rastlinskih in živalskih vrst, zato jim rečemo tudi zibelka biotske raznovrstnosti. So pomembno življenjsko okolje za ribe, dvoživke in plazilce ter ptice, ki si v njih najdejo svoj dom ali pa postanek na selitvenih poteh. V mokriščih najdemo tudi na tisoče rastlinskih vrst. Mnoge endemične vrste so odvisne od posebnih življenjskih okolij in so vezane na specifična mokrišča.

Čezmejno sodelovanje za ohranjanje mokrišč

Mokrišča predstavljajo enega najhitreje izginjajočih ekosistemov na svetu. Strokovnjaki ocenjujejo, da smo v zadnjih 300 letih izgubili 90 odstotkov površin mokrišč. Zato je toliko pomembnejše, da tista, ki še imamo, tudi ohranimo. 

Življenje skoraj milijona ljudi, pa tudi obstoj številnih vrst sta vezana na Muro, Dravo in Donavo. "V času izrazitih okoljskih sprememb, kot so podnebne spremembe in upadanje biotske raznovrstnosti, je to ohranjeno območje ključnega pomena pri varstvu pred poplavami in blaženju posledic podnebnih sprememb, za zagotavljanje pitne vode in rodovitne zemlje, vse bolj pa je prepoznano tudi kot območje rekreacije in oddiha ter gonilna sila trajnostnega razvoja. To še posebej odraža pomen in součinkovanje človeka z naravo, ki je tema letošnjega svetovnega dneva mokrišč," so zapisali na Ministrstvu za okolje in prostor.

Vzorčen primer čezmejnega sodelovanja za ohranjanje in trajnostno rabo mokrišč je povezovanje v okviru čezmejnega biosfernega območja, ki se razteza vzdolž poplavnih ravnic Mure, Drave in Donave v Avstriji, Sloveniji, na Madžarskem, Hrvaškem in v Srbiji (TBR MDD). Gre za območje, ki obsega več kot 700 kilometrov prosto tekočih rek z izjemno naravno in kulturno dediščino. Območje je tudi med največjimi ohranjenimi aluvialnimi kompleksi v Evropi in pomembno čezmejno mokrišče.

Prvi koraki k zaščiti svetovnih mokrišč so se začeli pred 60 leti, ko je švicarski ornitolog, naravovarstvenik in človekoljub dr. Luc Hoffmann organiziral mednarodno konferenco MAR. Na njej so vlade, nevladne organizacije in strokovnjaki za mokrišča sprejeli pobudo za pripravo mednarodne pogodbe za mokrišča in seznama mednarodno pomembnih mokrišč. Usklajevanje besedila konvencije je potekalo kar osem let. 

Nato pa so 2. februarja 1971 predstavniki prvih 18 držav v iranskem mestu Ramsar podpisali konvencijo o mednarodno pomembnih mokriščih (ramsarska konvencija za varstvo mokrišč), ki so mednarodnega pomena zlasti kot habitati vodnih ptic. Na ta dan od leta 1997 obeležujemo mednarodni dan mokrišč.