Prva polovica letošnje zime na evropskih smučiščih je bila skoraj povsem zelena.  Bodo imela slovenska smučišča v prihodnosti še dovolj snega? "Snežna odeja je eden najbolj opaznih kazalnikov podnebnih sprememb, pri čemer je trend v višjih legah podoben ali celo še izrazitejši kot po nižinah," pojasnjuje meteorolog Rok Nosan. 

Največji upad snežne odeje je opažen na območju severozahodne Slovenije, kjer vsako desetletje v povprečju zapade od 10 do 15 odstotkov manj snega. Zaradi višjih temperatur sneg pobeli pokrajino kasneje, skopni pa prej kot pred nekaj desetletji. Po podatkih Arsa so na Vojskem nad Idrijo na nadmorski višini okoli 1100 metrov v 70. letih prejšnjega stoletja vsako leto v povprečju beležili 145 dni s snežno odejo, v zadnjih 10 letih pa je bilo takšnih dni le še 90. Celo s snegom najbolj radodarno leto v zadnjem 10-letnem obdobju, to je bilo leto 2013 z 132 dnevi s snežno odejo, bi bilo pred 50 in več leti precej skromno, ponazarja. 

Kaj se bo v prihodnosti dogajalo s snežno odejo, je zelo težko napovedati, pravi: "Po najbolj pesimističnem scenariju se bo do konca stoletja v sredogorju, kjer leži večina naših smučišč, trajanje snežne sezone skrajšalo še za 50 dni, medtem ko se bo v visokogorju snežna odeja zaradi obilnejših zimskih padavin verjetno najprej povečala, proti koncu stoletja pa tudi tukaj zmanjšala."

Kaj lahko glede snežne odeje pričakujejo snežni resorti po Evropi? 

Kot pojasnjuje Nosan, se je število dni s snežno odejo na severni polobli v zadnjih stotih letih znatno zmanjšalo, najbolj v zadnjih 40 letih, v povprečju za pet dni na desetletje. Razlike med regijami so sicer zelo velike, saj podnebne spremembe ne prinašajo le višjih temperatur, ampak tudi spremenjene vremenske vzorce: "Podatki kažejo, da se je trajanje snežne sezone v zahodni, severni in vzhodni Evropi zaradi zgodnejšega spomladanskega taljenja snega skrajšalo za od 20 do 25 dni, medtem ko se je ponekod v jugovzhodni Evropi celo podaljšalo za do 15 dni."

Dolgoročne napovedi niso dobre, saj se bo tudi v primeru, če takoj drastično zmanjšamo izpuste toplogrednih plinov, snežna meja na območju Alp in Pirenejev do konca stoletja zvišala še za okoli 400 metrov, kar pomeni, da bo obratovanje smučišč še bolj kot danes odvisno od izdelave tehničnega ali umetnega snega, kar pa ni možno pri temperaturah krepko nad ničlo oziroma je to povezano z velikimi stroški. Marsikatero smučarsko središče se bo zato za preživetje moralo v prihodnosti usmeriti še v druge dejavnosti, opozarja Nosan.

Kako 'dobra' rešitev pa je umetni sneg, kje so omejitve?  

Kot poudarja Miha Pavšek iz Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, sta umetni oziroma tehnični sneg in njegova izdelava ter priprava zelo dragi in energetsko potratni. Poleg električne energije je treba na mesto pripeljati še vodo. Problem naših smučišč je tako zakraselost površja, zato tam ni vode in jo morajo loviti oz. jo pripeljati od drugod, torej iz doline, za črpanje pa se porabi veliko električne energije. Od naših smučišč imajo potreben višinski razpon le Krvavec, Vogel in Kanin, do neke mere še Kranjska Gora in Rogla, kjer zaradi travnate podlage zadošča za smuko že nižja višina snežne odeje, pojasnjuje.

Kot pojasnjuje klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, je v teh časih umetno zasneževanje dobilo epske dimenzije: "Samo v Evropi umetno zasnežimo okrog 24000 hektarov površin ali eno tretjino vseh smučišč. Za primerjavo je to površina 35 tisoč nogometnih igrišč. Pri tem porabimo blizu 100 milijonov kubičnih metrov vode, kar je le nekaj manj, kot jo letno porabimo v Sloveniji. Ker pa za umetni sneg potrebujemo poleg vode še veliko električne energije, evropski smučarski delavci za zasneževanje porabijo letno tudi več kot tri milijarde evrov. Vse skupaj bi lahko preračunali tudi v izpuste toplogrednih plinov, ki bi jim morali dodati še porabljeno energijo za črpalke, žičnice, vlečnice, teptalce, nočno osvetlitev in še kaj. Ti zagotovo niso majhni, četudi jih preračunamo na smučarja. Vendar sta pri problematičnosti izdelave umetnega snega v ospredju hidrologija in spremenjen vodni cikel."

Kot razloži, se z umetnim zasneževanjem namreč dodatno vnese med 30 in 40 litrov vode na kvadratni meter tal. Vsa ta odvzeta voda pa se seveda ne vrača tja, od koder je bila odvzeta. Najbolj problematično je izhlapevanje vode, ki predstavlja okrog 30 odstotkov porabljene vode. Izhlapela voda je za lokalne vodotoke izgubljena in to na dolgi rok močno spreminja vodno bilanco obsežnih območij. Kot ponazori, imajo v Franciji na primer alpske manjše reke za to 70 odstotkov manjše zimske pretoke in to na račun podnebnih sprememb ter izdelave umetnega snega. Ne smemo pozabiti, da temperature zraka v Alpah najbolj naraščajo prav pozimi, padavin pa je tudi do 10 odstotkov manj, kot jih je bilo včasih. To pomeni, da bi morali z alpsko vodo vse bolj varčevati, počnemo pa ravno obratno, izpostavlja. 

Naslednja težava umetnega zasneževanja je uporabljena kemija. Voda za zasneževanje je vzeta iz rezervoarjev, rek, jezer ali zajetij in ima drugačno kemično sestavo kot padavinska voda. Umetni sneg ima zato visoko vsebnost ionov in sulfat, kalcij, klorid ter natrij se v umetnem snegu nahajajo v značilno višjih koncentracijah kot v naravnem. Nato pridejo na vrsto dodatki za nukleacijo snega v vodi za zasneževanje, da lahko sneg delamo že pri približno –3 stopinjah Celzija, medtem ko je brez dodatkov to možno šele pod –7 stopinjah Celzija: "V te namene se uporabljajo mineralni delci, srebrov jodid in neinfektivne fitopatogene bakterije. Med tekmovanji pa se za utrditev dodajajo še snovi, kot sta na primer urea in gnojilo NPK. Voda, ki pomladi odteče iz umetno zasneženega ekosistema, je povsem drugačna kot naravna snežnica," izpostavlja Kajfež Bogatajeva. 

Za umeten sneg so torej potrebni voda, zrak, energija in nizke temperature: "Z vidika podnebnih sprememb je jasno, da se vodni cikel spreminja in da zimam v Alpah zaenkrat namenja manj padavin. Siromašenje vodotokov ali celo sistemov za pitno vodo, gre za dva miljona litrov vode na hektar smučišča, je nedopustno. Neugodno je tudi, da so obdobja s primerno nizkimi temperaturami vse krajša in nepredvidljiva. Najbolj neprijetna resnica pa je, da podnebne spremembe povzroča pretirana raba energije in da bi za njihovo blažitev morali postati energijsko varčni. Zime so toplejše in bolj zelene, a posel je posel. Evropska smučišča zato predvidevajo širjenje umetnega zasneževanja in kar štirikratno povečanje zmogljivosti v naslednjih desetletjih," z zaskrbljujočimi številkami sklene Kajfež Bogatajeva.