Arktika je regija, ki se segreva najhitreje na svetu.  Permafrost na Arktiki se tako odtaja kar 70 let hitreje, kot so pričakovali znanstveniki. Strokovnjaki opozarjajo, da je to znak, da se globalna podnebna kriza povečuje hitreje, kot so se bali. Taljenje permafrosta bi imelo velike posledice na vreme in podnebje tako na Arktiki kot po svetu, smo že poročali.  Trajno zamrznjena tla zadržujejo veliko ogljikovega dioksida in metana. Znanstveniki so zato zaskrbljeni zaradi ugotovitev o nestabilnosti permafrosta in hitrosti njegovega taljenja, saj obstaja nevarnost, da se med hitrim odtajanjem sprostijo ogromne količine plinov, ki zadržujejo toploto, in sprožijo povratno zanko, kar bi posledično povečalo hitrejše naraščanje temperature. 

Ima pa taljenje permafrosta še več neželenih učinkov. Ko se zmrznjena tla pod površjem talijo, namreč minerali, ki so bili nekoč ujeti v njih, pronicajo v vode. "To je nepredviden vpliv podnebnih sprememb. Pokazal pa se je v nekaterih doslej najbolj neokrnjenih rekah v naši državi," je za Guardian poudaril Brett Poulin, avtor študije iz kalifornijske univerze Davis.

Tako se povečuje kislost vode, ki raztaplja kovine, kot so cink, baker, kadmij in železo –kovina, ki daje rekam rjasto barvo, ki je vidna tudi na satelitskih posnetkih. Znanstveniki v študiji opozarjajo, da bi posledica tega procesa, ki je zdaj vedno pogostejši, lahko bila morebitna degradacija pitne vode, negativen vpliv pa bi lahko imela tudi za ribištvo na Arktiki, piše Guardian. 

Pojav prvič opazili leta 2018 

Pojav so prvič zabeležili leta 2018, ko so raziskovalci opazili mlečno oranžen videz rek, ki tečejo čez pogorje Brooks na severni Aljaski. Še pred letom dni so tam namreč tekle kristalno čiste vode. Posledica pa: v letu dni je pritok reke Akillik popolnoma izgubil dve lokalni vrsti rib. Kot so namreč ugotovili, se je, ko je reka postala rjasta, znatno znižalo število mikroorganizmov na dnu, kar pa je vplivalo na porušitev prehranjevalne mreže, je pojasnil Poulin. Kot opozarja, lahko to v prihodnosti povsem spremeni habitate rib.  

'Rjavenje' rek v arktičnih regijah je pojav, ki se praviloma pojavlja poleti, običajno v juliju in avgustu, ko so tla najgloblje odmrznjena. Raziskovalci zdaj želijo bolje razumeti dolgoročne posledice spreminjanja kemijskih lastnosti vode v krajih s permafrostom, ki vključuje arktične regije, kot so Aljaska, Kanada, Rusija in deli Skandinavije. "To je območje, ki se segreva vsaj dva do trikrat hitreje kot preostali del planeta," je za Guardian opozoril Scott Zolkos, znanstvenik iz  klimatskega raziskovalnega centra Woodwell. "Zato lahko pričakujemo, da se bo ta proces še nadaljeval," je še ocenil.

Arktičnemu oceanu grozi izguba ledu 

Arktični ocean bi lahko septembra sicer prvič ostal brez ledu, in sicer morda že letos, so ugotovili znanstveniki. V članku, objavljenem v znanstveni reviji Nature Reviews Earth & Environment, so še navedli, da bi bila Arktika med letoma 2035 in 2067 septembra že praviloma brez ledu, je poročala STA. 

Kot so v študiji ugotovili raziskovalci pod vodstvom Alexandre Jahn z Univerze Kolorado v Boulderju v ZDA, bi posamezni dogodki, kot je neobičajna večtedenska otoplitev, lahko imeli za posledico, da na Arktiki že letos ali v prihodnjih letih septembra ne bo ledu.

Meritve kažejo, da je september mesec z najmanj plavajočega ledu. V 80. letih prejšnjega stoletja je led v septembru praviloma prekrival 5,5 milijona kvadratnih kilometrov Arktičnega oceana. Od začetka meritev leta 1978 se velikost ledene plošče na območju v povprečju zmanjšuje za 78.000 kvadratnih kilometrov na leto. Se pa kljub podnebnim spremembam ledeni pokrov na Arktiki rahlo veča.

Če bo celotna Arktika ostala brez ledu, se bo po ocenah avtorjev študije to verjetno zgodilo prvič po najmanj 80.000 letih, če ne celo po več kot 115.000 letih.