Poročali smo o zahtevi sanaciji jame Ravnica, domnevno najbolj onesnažene jame v Sloveniji, ki se te dni zaključuje. Ob tem se postavlja vprašanje, koliko slovenskih jam deli podobno žalostno umazano usodo Ravnice. Dr. Mitja Prelovšek iz Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU pojasnjuje, da se glede na popise kvantitativno ocenjuje, da je od 15.000 znanih jam onesnaženih okoli 20 odstotkov slovenskih jam, praktično vse ob naseljih ob cestah: "Količine zelo variirajo, od posamičnih odpadkov do več kot 1000 m3. Ocenjuje se, da je jam z več kot 100 m3 odpadkov v Sloveniji okoli 10. Količina svežih odpadkov se zaradi organiziranega odvoza zmanjšuje, še vedno pa so v okolici podeželja problem mrhovina in kosovni odpadki."

V jami Ravnica se je skozi leta nabralo za predvidoma 4000 m3 odpadkov, v dobrem mesecu dni prve tovrstne čistilne akcije pa se je odstranilo okoli 2.000 m3 odpadkov, je pojasnil dr. Prelovšek. Pri tem prevladujejo komunalni odpadki, kosovni odpadki, gradbeni odpadki in avtomobilske karoserije, veliko je pepela zaradi večkratnega gorenja odpadkov. 

Obseg onesnaženosti ponazori podatek, da se je iz Ravnice odstranilo toliko odpadkov, kot je bilo odstranjenih odpadkov iz vseh okoli 150 očiščenih jam skupaj v 50 letih: "To kaže na pomembnost takšnega čiščenja, ki pomeni  zmanjšanje obremenitve okolja in pa njegovo relativno enostavnost. Izvlek odpadkov iz jam, ki imajo manjše vhode, je bistveno bolj zahteven, zato so količine odstranjenih odpadkov iz jam običajno mnogo manjše."

Kakšen je okoljski vpliv dolgoletnega odlaganja odpadkov v tako poseben ekosistem?  

Kot pojasnjuje dr. Prelovšek, je najbolj očiten vizualen problem, bolj posreden pa prek vode. Prek odpadkov se preceja padavinska voda, ki razgradne produkte odpadkov izpira v podzemne vode: "V izcednih vodah se nahajajo hranila, ki se v podzemni vodi praktično ne morejo absorbirati, saj ni rastlin, zaradi pričakovano kislega okolja se lahko izpirajo tudi težke kovine."

Posebno nevarnost pa, kot izpostavlja, predstavljajo nevarni odpadki, ki predstavljajo na divjih odlagališčih manjši delež, a lahko povzročijo širše onesnaženje. Ko onesnaženje preide v podzemno vodo, ga je praktično nemogoče prestreči, opozarja. Za primer spomni na izlitje kerozina v zaledju Rižane, sploh netopni del ostane v vodonosniku zelo dolgo, več desetletij, in se spira počasi. Če so nevarni odpadki zasuti, se na kraškem izviru izredno težko ugotovi, od kod onesnaženje izhaja, saj je potencialnih virov praviloma več sto, pojasnjuje dr. Prelovšek. 

Kako nevarno je takšno odlaganje za oskrbo s pitno vodo na območju?  

Tudi odlagališča odpadkov kumulativno prispevajo h generalno nižji kakovosti vode, ostalo prispeva slabo očiščena komunalna odpadna voda, kmetijstvo, neurejeni iztoki iz industrije ter obrti in promet, našteva dr. Pelovšek. Nevarni odpadki v začasno tesni embalaži pa velikokrat predstavljajo potencialno nevarnost, ki se lahko sproži v prihodnosti: "Če pride onesnaženje do vodnega vira v prekomerni koncentraciji, sledi praviloma izklop iz omrežja, kot je to grozilo in v manjši meri še vedno grozi Rižanskemu vodovodu."

Ali lahko ima takšno onesnaževanje torej tudi zdravstvena tveganja za lokalno prebivalstvo? Kot odgovarja dr. Prelovšek: "Da, odvisno od vrste in količine odpadkov, ki sta pogosto neznanki, ter stopnje redčenja."

Zakaj je prav Ravnica najbolj onesnažena med kraškimi jamami? 

Kot razloži dr. Prelovšek, gre velikokrat  za nekdanja vaška smetišča pred organiziranim odvozom odpadkov na odlagališča. V bolj onesnažene jame, na primer Ravnico, se je odpadke vozilo iz širšega zaledja, zato tudi takšne velike količine. V posameznih primerih se je v jame odvažalo tudi odpadke z industrije, pri čemer je povzročitelj, če je teh odpadkov veliko, znan, še pojasni.