Kot smo poročali, se je Notranjski park leta 2019 lotil renaturacije oziroma obnove v preteklosti izravnanih meandrov (okljukov) Stržena, največjega vodotoka v zgornjem delu Cerkniškega jezera. Stari meander na Belem bregu je bil namreč leta 1932 izravnan, da bi voda v njem čim hitreje poniknila in bi površine lahko uporabljali za kmetovanje. Od 2,4 km meandrov je tako ostal le 500 metrov dolg raven kanal. Naslednji meander v Ključih, dolg 2,3 km, je bil prav tako izravnan, saj je od njega ostalo le 500 m izkopanega in izravnanega kanala. A kljub izravnavi se to močvirsko območje tedaj, pred stotimi leti, ni izkazalo kot primerno za kmetovanje. 

Ko smo Cerkniško jezero obiskali jeseni 2019, so nas pričakali prizori, ki so na prvi pogled vzbujali vtis brutalnega posega v naravo. A kot so nam pojasnili takrat, je treba to vzeti v zakup – za naravo so bili namreč resnično brutalni poskusi izsušitve jezera v preteklosti, ta poseg pa bo imel na dolgi rok ugodne posledice za območje – 'brazgotine' narave naj bi se povsem zacelile v dveh letih: "Poseg na vodotoku Stržen je res ogromen, tega seveda ne moremo izvesti z lopatami. Drugi vodotoki so bistveno manjši, široki od dva do tri metre, tukaj pa je struga široka tudi do 40 metrov." 

Čeprav reaktivacija nekdanjih meandrov še ni povsem končana, obisk terena kaže, da se bo območje gradbenega posega ‘obnašalo’ po pričakovanjih, danes povedo v Notranjskem parku. V projektu LIFE Stržen je NRP izvedel pilotno renaturacijo začetnih delov dveh manjših vodotokov na Cerkniškem polju, ki se je izkazala kot pozitivna za naravo: "Danes obisk Stržena ne vzbuja več neprijetnih občutkov ob pogledu na gola blatna tla, ki so ostala za težko mehanizacijo, saj je naravno rastje že preraslo območje ob novi strugi. Naši uspešni projekti renaturacije vodotokov pa so zgled za mnoge podobne lokacije po svetu, kjer so se dogajale podobne izravnave vodotokov. Že kar nekaj predstavnikov različnih naravovarstvenih institucij nas je obiskalo, da bi se informirali o postopkih in jih nekoč uporabili v svojih krajih," je izpostavila Eva Kobe iz Notranjskega parka. 

Letos bodo zaposleni v Notranjskem paru dela nadaljevali, takoj ko bodo razmere na terenu to dopuščale. Najprej bo Ribiška družina Cerknica pod strokovnim vodstvom Zavoda za ribištvo izvedla izlov rib in rakov iz stare izravnane struge Stržena in jih namestila v zgornji tok Stržena, staro strugo pa bodo zasuli. S tem bodo dela, ki jih finančno omogočata projekta LIFE Stržen in Kras.Re.Vita (sofinancirata Evropski sklad za regionalni razvoj in Republika Slovenija), zaključena. Z obnovo Stržena bodo jezeru vrnili pet kilometrov njegovega vodotoka.

Voda se bo zato, ker je struga pet kilometrov daljša in širša, na tem območju zadrževala dalj časa, kar predvsem v sušnih delih leta poveča možnost preživetja organizmov, vezanih na vodo, kot so raki, ribe, dvoživke, ptice ter vodne in obrežne rastline. Obnova bo prispevala k učinkovitejšemu naravnemu čiščenju vode, so pojasnili v Notranjskem parku. 

Kot opažajo, je v obnovljeni strugi že danes mogoče opaziti obsežne jate rib vseh velikosti, ob bregu pa ptiče ter sledi zveri in drugih sesalcev. Tudi vodno rastlinje se postopoma obnavlja, proces pa bodo pospešili tako, da bodo rastlinje v novo strugo tudi zasadili. Ker je v okviru projekta načrtovano zasutje nekdanjega kanala Stržena, bodo domorodno vodno rastlinje dobili kar tam, opisuje Kobetova. 

Za floro in favno tega območja je ta poseg izjemno pozitiven, izpostavljajo v Notranjskem parku. Ekosistem, identičen zdajšnjemu, se bo namreč vzpostavil na večji površini, ker je voda spet dobila svoj naravni potek, izpostavljajo. 

Struga je danes širša in ima spet štiri meandre, zaradi česar se bo voda v njej v sušnih časih zadrževala dlje. To bo prispevalo k dvigu nivoja talne vode. S tem se bodo dosedanji življenjski pogoji tamkajšnjih rastlin in živali izboljšali, kar bo še posebej koristno za mnoge ogrožene vrste, med njimi tudi za ptico bobnarico, vrsto čaplje, ki v Sloveniji gnezdi le ob Cerkniškem jezeru. Ta bo dobila več prostora in kotičkov za varno gnezdenje.

Reaktivirani meandri bodo zadržali vodo v času poletne suše, kar pomeni, da bo tu zavetje za vodne organizme tudi v delu leta, ko Cerkniško jezero presahne. Obenem pa to ne bo oviralo gospodarjev okoliških zemljišč pri poznopoletni košnji ob tem delu Stržena, saj se bo teren ob njem posušil in bo dobro nosilen.

Poplavna ogroženost se ne bo povečala

Kot poudarjajo v Notranjskem parku, se s tem posegom ne poveča ojezeritev jezera, tako da se tudi ne poveča možnost poplav, saj količina vode, ki se v jezero skoraj vsa podzemsko pretoči s Snežnika, Javornikov, iz Babnega polja, Loške doline, Loškega Potoka, Blok in s Slivnice, ostaja ista. 

Vse od leta 1965 se je naravovarstvena stroka trudila, da bi Cerkniško jezero in njegova okolica dobila ustrezno pravno zavarovanje. Leta 2002 je bil ustanovljen Notranjski regijski park, da bi se ohranile, varovale in raziskovale naravne in kulturne vrednote ter izjemne geomorfološke, geološke in hidrološke znamenitosti, da bi se zavarovali avtohtono rastlinstvo in živalstvo, naravni ekosistemi ter značilnosti neživega sveta, paleontološka in arheološka najdišča, etnološke in arhitekturne značilnosti ter kulturna krajina.

»Menimo, da je v tem stoletju prišel čas za renaturacijo še vseh preostalih vodotokov Cerkniškega jezera. To bomo s pomočjo naravovarstvenih projektov v prihodnosti tudi storili. Naša dolžnost je, da jezeru povrnemo tisto, kar je bilo nekoč njegovo,« pravijo v Notranjskem parku. 

Prve ideje o izsušitvi že leta 1844

Prve ideje o izsušitvi presihajočega Cerkniškega jezera so se pojavile že leta 1844, ko so začeli poglabljati Veliko in Malo Karlovico – največji požiralni jami – da bi pospešili odtok vode v podzemlje. Osuševalni posegi na jezeru so se nadaljevali in so bili najintenzivnejši po letu 1921, ko je bila v Cerknici ustanovljena Vodna zadruga, katere cilj je bila trajna izsušitev jezera. 

Med letoma 1921 in 1941 je bilo izravnanih več kot 12 km vodotokov, ki so meandrirali po površini jezera. S tem se je površina stalne vode, ki ostaja v strugah gornjega dela jezera, zmanjšala za več kot polovico. Obenem so bili minirani in povečani vhodni deli Velike in Male Karlovice ter izkopani odtočni kanali petih požiralnikov, imenovanih Narte. Ti posegi ter izgradnja umetnega betonskega rova s premerom treh metrov in zapornice pred njim so povečali tudi odtok najnižjih jezerskih vod v podzemlje. 

Leta 1941 je bil osnovan projekt izrabe vodnega potenciala za izgradnjo hidroelektrarne pri Borovnici, do tja pa bi se jezerska voda pretakala po umetnem podzemskem tunelu z višinskim padcem 230 m. Leta 1954 in 1965 so bili zasnovani idejni projekti stalne ojezeritve, prav tako s ciljem izrabe vode za pridobivanje električne energije. A ostalo je pri načrtih, razlagajo v Notranjskem parku. 

Projekt iz leta 1980 pa je predvideval veliko večjo ojezeritev z do 15 metrov visoko polkrožno pregrado med Javorniki in vasjo Lipsenj. Ta projekt je predvidel tudi zalitje vasi Otok (vseh hiš razen cerkve in mežnarije, ki bi bili le nekaj metrov nad vodno gladino), prav tako bi bilo ojezerjeno Planinsko polje, s katerega bi bila voda speljana v eno ali dve hidroelektrarni na robu Ljubljanskega barja. Tedanji načrtovani posegi pa so poleg izrabe vodne sile za poganjanje turbin imeli tudi drug, nekoliko prikrit namen, o katerem še danes ve le malokdo: voda iz Cerkniškega jezera in z ozerjenega Planinskega polja bi služila tudi kot hladilna voda za drugo nuklearko, ki bi stala nekje na sotočju Save in Ljubljanice. V projektu iz leta 1980 je zapisan naslednji stavek: "S tem se bo koncentracija onesnaženja Ljubljanice in Save, ki je največja v sušni dobi, močno zmanjšala, povečan bo tudi pretok hladilne vode za nuklearno toplarno Dolsko in Nuklearne elektrarne Krško."

Notranjski regijski park je leta 2008 prvič izvedel dve manjši renaturaciji, obnovi meandov, ki so bili izravnani med obema vojnama, in sicer na Goriškem Brežičku in Tresencu v skupni dolžini 1,5 km. Izvedba teh del je povečala dolžino vodotokov za okoli 700 m in s tem sta se povečali tudi vodna površina in količina vode v teh dveh jezerskih pritokih. Več kot deset let po tem posegu na tem območju ugotavljamo izboljšano in povečano biotsko pestrost obrežnih rastlinskih habitatov in živalskih vrst v vodi ter ob njej, so sklenili v Notranjskem parku.