London in Coimbatore. To sta štart in cilj približno 30.000 kilometrov dolge poti, na katero se je 19. marca s kolesom podal 31-letni Rens Goede iz Amsterdama. Da se odpravi na to pot, se je odločil 27. januarja, zgolj šest tednov preden je tudi dejansko pognal pedala. "Tistega dne sem se pogovarjal s sodelavcem in videl je, da sem imel malce otožen obraz. Vprašal me je, kaj se dogaja. Rekel je: 'Običajno imaš vedno vesel obraz, zdaj pa si videti žalosten. Kaj se dogaja?' Dejal sem, da sem naveličan vsakodnevne rutine. Vprašal me je, kaj si želim početi. Odgovoril sem, da želim le kolesariti," opisuje mladi kolesar.

Še isti dan je dal odpoved v službi. "Enostavno sem začutil, da to moram narediti, sicer bom spet hitro padel nazaj v rutino. Kajti, seveda je dokaj udobno, da veš, da boš po službi šel domov, si skuhal kaj za pojest, se stuširal in se odpravil v posteljo. Zato sem si rekel, da moram takoj ukrepati in izpeljati svoje sanje, sicer tvegam, da bom spet padel v to cono udobja," je poudaril.

Po dobrih sedmih tednih in 2500 prekolesarjenih kilometrih je v sredo iz Avstrije prispel v Slovenijo, dan pozneje smo se z njim srečali v Ljubljani. 

"Začel sem v Angliji, nato sem šel čez Nizozemsko, Nemčijo, Češko, Avstrijo in zdaj sem v Sloveniji," je pojasnil. Pot iz Slovenije nadaljuje čez Italijo. V evropskem delu ture pa bo kolesaril še čez Švico, Francijo, Španijo, Portugalsko, Belgijo, Poljsko, Litvo in Romunijo, nato bo preko Turčije pot nadaljeval proti Bližnjem vzhodu, pot pa bo zaključil na jugu Indije. Na tem popotovanju bo obiskal od 27 do 30 držav. Slovenija je bila šesta država po vrsti.

S kolesarjenjem širi zavedanje o vse večji degradaciji rodovitne prsti

Čeprav je o tem, da bi prekolesaril svet, sanjal že več let, pa ni želel, da bi to bilo le golo preizkušanje lastnih zmogljivosti in velika avantura, pač pa je želel, da ima njegov podvig še dodaten pomen. "To, da bi zgolj šel in kolesaril, zame ni bilo dovolj. Potreboval sem nek cilj oziroma namen. In tega sem našel v gibanju Rešimo prst," pravi Goede. 

"Ko sem pred dvema letoma obdeloval svoj vrtiček, sem videl, da je nekaj hudo narobe v našem pristopu do zemlje in v tem, kako ravnamo s prstjo. Takrat sem se v bistvu začel zavedati, da mormo nekaj spremeniti. Tla zastrupljamo. To mi je najbolj odprlo oči, saj sem sam precej občutljiv in dobil sem občutek, da to nikakor ne more biti dobro. Tudi znanstveniki pravijo, da poznamo le en odstotek vsega, kar se dogaja pod našimi tlemi. Nisem strokovnjak, vendar vidim, da to, kar počnemo, ni trajnostno," je pojasnil kolesar, ki zdaj na svoji poti ozavešča o degradaciji rodovitne prsti po svetu. 

Mesec dni po tem Rensovem spoznanju je indijski jogi Sadhguru sprožil gibanje Rešimo prst (Save Soil), ki je pritegnil njegovo pozornost. "Zdaj pa grem v bistvu po podobni poti, ki jo je lani opravil tudi Sadhguru z motorjem," pravi naš sogovornik. 

Globalno gibanje Rešimo prst opozarja, da bi lahko do leta 2050 izgubili več kot 90 odstotkov rodovitne zemlje, če ne bomo spremenili svojega ravnanja s prstjo. To pa bi neizogibno vodilo v svetovno pomanjkanje hrane, saj so od rodovitne prsti odvisni naša hrana, voda in zrak. 

"Če ne bomo ukrepali zdaj, bo rodovitna prst še bolj propadala in bodoče generacije bodo zelo trpele. Moramo to preprečiti. Mi smo prva generacija, ki to propadanje lahko ustavi in obrne trend," je prepričan nizozemski kolesar.

Kolesaril bo približno dve leti, največji izziv bo puščava

Na popotovanje do Indije se je odpravil s kolesom in štirimi torbami, v katerih so vse stvari, ki jih potrebuje na poti – vključno s prenosnikom, kamero in orodjem za popravilo kolesa. S seboj pa je vzel le okoli tri tisoč evrov. Prenočišč in postankov ne načrtuje vnaprej, pač pa se o tem odloča sproti. Pogosto mu na poti podporniki gibanja Rešimo prst ali drugi ljudje ponudijo prenočišče in kakšen topel obrok. Sicer pa ima s seboj tudi kuhalnik, nekaj riža, leče in začimb, na postankih pa dokupi sveže sestavine in si skuha obrok. 

Na vprašanje, ali ga je kateregakoli dela potovanja strah, odgovarja z jasnim in odločnim: "Ne, sploh ne." Vendar pa prizna, da bo najbrž najbolj zahteven del poti Bližnji vzhod. "Puščava je seveda povsem nov teren zame. Nikoli še nisem bil tam. Ne vem, kako bom zdržal te visoke temperature. Ni me strah, bolj sem vznemirjen zaradi tega, ker je to nekaj novega zame."

Sicer pa pričakuje, da bo pot, ki si jo je zadal, opravil v približno dveh letih. "Vendar je odvisno od tega, kakšne bodo razmere v puščavi, kajti v poletnem času je tam res sušno."

Razen kakšne predrte pnevmatike za zdaj na poti ni imel težav. Tudi deževno vreme, ki ga je pričakalo v Sloveniji, ga ni spravilo iz tira. V takšnih vremenskih razmerah si organizira malce daljši postanek, da se vmes stvari lahko posušijo. 

A kot pravi, lahko postane na kolesu včasih tudi psihično naporno. "Predvsem, ko si že prekolesaril 100 kilometrov in na neki točki postaneš utrujen ali lačen, ti pa si sredi ničesar in ne veš, kje lahko kaj kupiš, ne veš, kje boš spal, in še vedno imaš kar nekaj kilometrov pred seboj ... Zato lahko včasih to postane psihično utrujajoče. Razen tega, pa nisem naletel na kakšne resne izzive ali ovire. Osredotočam se na ta trenutek tukaj in zdaj, nič več in nič manj."

Prvi vtisi o Sloveniji: 'Več je nasmehov na obrazih in vidim pravo povezanost z naravo'

Na dan prekolesari okoli 70 do 80 kilometrov – včasih manj, včasih več. Med svojo potjo pa opazuje pokrajino in opaža, da so kmetijska zemljišča marsikje v Evropi obdelana, rodovitna prst pa izpostavljena sončnim žarkom, ki dodatno uničujejo mikrobiološko sestavo tal. Vendar pa opaža tudi, da nekateri kmetje pustijo, da na njivah zraste trava oziroma posadijo kakšne rastline, ki potem nudijo zaščito in senco rodovitni prsti. 

"Še vedno je veliko prostora za izboljšave," je prepričan. 

Slovenija se mu po videnem zdi kot raj za ljubitelje narave. "Zares se mi tako zdi in tudi v obrazih ljudi to vidim. Več nasmehov je na obrazih in vidim pravo povezanost z naravo. Mislim, da je ta dežela presunljivo lepa," je dejal. 

Tudi ljudje tukaj kažejo več zanimanja in ozaveščenosti glede tega, kar sporoča, mi pove. "Slovenija je prva država, kjer se ljudje ustavljajo z avtomobili in mi zakličejo: 'To, kar počneš, je izjemno.' To je zelo vzpodbudno in mi da zagon. Za primerjavo, denimo v Nemčiji, so me ljudje gledali postrani, kot bi si mislili: 'Kaj ta idiot počne tukaj?'. V Sloveniji pa ljudje cenijo moj trud," pravi Goede.