Če neka tujerodna vrsta v novem okolju uspe, jim rečemo ustaljena tujerodna vrsta, takih je kar nekaj, tudi v Sloveniji, denimo japonska ostriga, ki obrašča skale od Debelega rtiča do Sečoveljskih solin. A ta živi v bibavičnem pasu, v ekstremnem okolju, kjer uspejo preživeti le redke vrste, zato japonska ostriga ne predstavlja konkretnega ekološkega ali ekonomskega problema in je zato po njegovem mnenju ne moremo označiti za invazivno tujerodno vrsto, razlaga dr. Lovrenc Lipej. Invazivne vrste so namreč tiste, ki povzročajo konkretno ekološko in/ali ekonomsko škodo. Te so problematične in nanje morajo biti raziskovalci še posebej pozorni. 

A pri določanju tega, ali je neka tujerodna vrsta v našem okolju dejansko škodljiva ali ne, se pojavi problem, izpostavlja dr. Lipej. Za primer vzemimo rebrače, znane tudi kot sluzkote, s katerimi se na obali radi igrajo otroci, nekatere plavalce pa odvračajo od kopanja v morju, ki se je prek balastnih voda razširila v Črno morje, s Črnega morja pa se zdaj širi po Mediteranu. V morju vztraja od julija pa vsaj do konca leta, včasih celo dlje in če boste v tem času odšli na izlet z ladjico, ki ima stekleno dno in omogoča ogled življenja v slovenskem morju, boste presenečeni nad na pogled neskončnim številom rebrač, ki bodo drsele mimo okna. 

Gre torej za tujerodno vrsto, za katero pa nekateri raziskovalci trdijo, da povzroča škodo in da gre zato za invazivno vrsto. Tuji raziskovalci so namreč poročali o črnih scenarijih, ki jih povzroča prisotnost rebrače. Med drugim naj bi ribolov v Črnem morju zaradi rebrače od leta 1984 do leta 2000 upadel za 80 odstotkov, saj naj bi rebrače pojedle ribja jajca in ličinke. A kot opozarja dr. Lipej, moramo biti z zaključki, ali je neka vrsta v našem okolju škodljiva, previdni, preveriti je treba številne vidike, preden lahko podamo takšen zaključek. 

S kolegom Borutom Mavričem z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo sta tako pred nekaj leti zato izvedla raziskavo, v kateri sta raziskala vsebino 500 želodcev tujerodne rebrače, da bi ugotovili, kakšno škodo ta v resnici povzroča v našem morju. Na primeru 500 želodcev so ugotovili, da so v resnici ribja jajca in ličinke v njihovih želodcih zelo redka: "Pravzaprav jih je bilo neverjetno malo, zato pri nas zagotovo ne moremo govoriti o kakršnem koli vplivu na ribja jajca ali ličinke. Tolikšno število rebrač lahko kvečjemu vpliva na mikroplankton, ki pa je lahko seveda pomemben prehramben potencial za ostale organizme, a tu že govorimo o drugi ravni, ki jo je treba še raziskati, a takšne ekološke škode, kot so jo zaznali tuji raziskovalci na ribjih populacijah pri nas, nismo dokazali."

Zato je treba biti pri označevanju vrst za invazivne previden, še enkrat poudarja dr. Lipej: "Nekateri pravijo, da je tudi japonska ostriga invazivna, a japonska ostriga je našla prazno nišo, v kateri ne ogroža domačih vrst. Dostikrat objektivne okoliščine tako ne potrdijo argumenta, da gre za invazivno vrsto."

Ugotovili so tudi, da gre pri tujerodni rebrači za vrsto, ki se od začetka, ko jih je največ, meseca julija, preživlja tako, da se hrani s predstavniki lastne vrste, šele kasneje, avgusta in septembra plenijo v večji meri druge organizme – tudi to dokazuje, da ni vse črno-belo in da ne moremo vrste kar označiti za tujerodno vrsto, ki dela škodo, ampak je treba preveriti več vidikov, zato pa je potrebnega kar precej časa in napora, poudarja dr. Lipej. 

Plamenka in napihovalka – obe škodljivi za zdravje ljudi, a v Sredozemlju zaradi drugačnih vzrokov

So pa Jadransko morje vode že dosegle nekatere vrste, ki ponekod povzročajo velike težave. Najbolj zloglasna vrsta, ki povzroča velike težave in zdaj prihaja v Sredozemlje, je riba plamenka. Prišla je prek Sueškega prekopa, je strupena in povzroča škodo. Plamenke bi lahko povzročile precejšnjo škodo zato, ker se hranijo z domorodnimi organizmi na dnu, so torej kompetitorji domačim plenilcem. Plamenke v našem morju sicer še ni, so jo v teh dneh že našli v južnem Jadranu. 

In če je plamenka primer tujerodne vrste, ki se je v Jadranu šele pojavila, je bila v našem morju leta 2012 že ujeta navadna napihovalka, ki je prav tako strupena. 

A navadna napihovalka ni tujerodna vrsta, ampak je njena prisotnost v našem morju povezana s procesom tropikalizacije. Gre za pojav, ko se vrsta razširja iz južnih predelov proti severu zaradi globalnega segrevanja morja. Dejavnik, ki to povzroča, je naraščajoča temperatura morja. To je torej neposredna posledica podnebnih sprememb, izpostavlja dr. Lipej. 

Že 200 let, preden so zgradili Sueški prekop (1865–1869), so to vrsto ribe ilustrirali v bližini Nila, čeprav takrat kanala še ni bilo, zato je ne moremo označiti za tujerodno vrsto, ampak vrsto, ki se iz južnih predelov razširja v smeri proti severu zaradi višjih temperatur, ponazori dr. Lipej. 

Proti severu se širi še ena, zelo nevarna vrsta napihovalke, ki pa je v Sredozemlje prišla prek Sueškega prekopa, sedaj pa je že več let navzoča v Jadranu. Njen strup je, če tako ribo uživamo, zelo nevaren človeku, svari sogovornik.: »Ampak tako kot v gozdu ne uživate gob, ki jih ne poznate, tako tudi velja, da nikar ne uživajte morskih rib, ki jih ne poznate.«

 In kako hitro bi lahko tudi plamenka, ki se je pojavila na Hrvaškem, dosegla tudi slovensko morje? 

Kot je ponazoril dr. Lipej, so navadno napihovalko denimo v južnem Jadranu zabeležili leta 1992, v slovenskem morju pa šele novembra 2012, torej dvajset let kasneje. In to je bil doslej tudi edini primer pri nas. Obstaja pravilo, da je od vseh tujerodnih vrst, ki se v nekem okolju pojavijo, le deset odstotkov invazivnih. Ločimo običajne tujerodne vrste, ki pridejo v novo okolje in poskusijo najti svojo nišo in veliki večini, več kot 99 odstotkom, to ne uspe, saj tekmujejo z domačimi vrstami, ki so zelo dobro prilagojene na to okolje, je pojasnil dr. Lipej. 

Nekaj primerkov plamenke v južnem Jadranu tako še ne pomeni, da se bo ta obdržala. Ko pride tujerodni organizem v naše okolje, namreč večinoma pride enkrat in nikoli več, izginilo je že veliko vrst, ki so jih zabeležili le enkrat. 

Slovenija ima manj tujerodnih organizmov kot druge države

Slovenski raziskovalci redno izvajajo monitoring na vročih točkah za tujerodne vrste, to so predvsem pristanišča, marine, gojišča školjk in obrežna mokrišča. V Sloveniji so leta 2012 popisali le 17 tujerodnih vrst, številka je zdaj narasla. Na obravnavanih območjih je bilo na podlagi vzorčenj med letoma 2018 in 2021 potrjenih 44 vrst tujerodnih organizmov. Tretjino vseh tujerodnih vrst so predstavljali mehkužci, sledili so raki z 10 vrstami. Največ tujerodnih vrst je bilo med mahovnjaki in polži, sledile so školjke in raki vitičnjaki. 

Največ tujerodnih vrst se je pojavljajo v Luki Koper (22), izolski marini (20), mandraču Piran (20), na območju med Jernejevim kanalom in izlivnim predelom reke Dragonje ter v strunjanski Stjuži in okoliških kanalih. 

Večina vrst se pojavlja v obrasti in se pojavljajo v velikem številu. V pristaniščih je bila obrast, v kateri so bili številni tujerodni organizmi, zelo bogato razvita na priveznih vrveh in bojah ter na trupu nevzdrževanih in nevoženih plovil. 

Pridobivanje podatkov je zelo učinkovito, ocenjuje dr. Lipej, in za zdaj ti kažejo, da ima Slovenija manj tujerodnih organizmov kot druge države, a to nikakor ne pomeni, da se to ne bo spremenilo, opozarja dr. Lipej.

Število tujerodnih vrst v našem, sicer po površini malem morju, je med najnižjimi v regiji. »V slovenskem morju imamo še veliko raznolikost habitatnih tipov, ki se kaže v veliki raznolikosti življenja. Tujerodne vrste pa lahko uspevajo predvsem v opustošenih, s številom vrst osiromašenih okoljih. Tudi to je en izmed razlogov, da smo med zadnjimi po številu tujerodnih vrst,« izpostavlja dr. Lipej. 

»Naše morje je zelo bogato in zelo pestro, niše so zelo zapolnjene, zato je za tujerodne vrste to večji zalogaj kot v okoljih, kjer je veliko osiromašenih enostavnih okolji, ki so za tujerodne vrste najbolj zanimive. V našem morju še nimamo primerov, da bi morali konkretno ukrepati z raznimi konkretnimi ukrepi, na primer poskusi eradikacije (izkoreninjanja). Doslej smo v slovenskem morju potrdili prisotnost 2260 različnih vrst domorodnih živali, to je zelo veliko, in le okoli petdeset tujerodnih.« poudarja dr. Lipej. 

Zakaj torej takšna porast v številu odkritih vrst? Kot pojasnjuje dr. Lipej, lahko to zagotovo pripišemo večjemu raziskovalnemu naporu. Tudi ministrstvo za okolje in prostor je k temu prispevalo svoj delež, saj je razpisalo projekte , ki so omogočili, da so se začeli na morski biološki postaji s to problematiko resneje ukvarjati. Pridobili so tudi specialiste za posamezne skupine. 

Nekatere vrste, ki so jih odkrili pri nas, so bile celo prvič najdene v Mediteranu, takšna zanimivost je recimo riba Terapon theraps, ki je bila najdena samo tukaj in nikjer drugje, šele pred kratkim so jo potrdili tudi v Grčiji in v Tuniziji, razlaga dr. Lipej. 

»Naše morje je razmeroma majhno, zato ga lahko dobro raziščemo, imamo pa tudi razvejano mrežo sodelavcev, ribičev, potapljačev, ki nam pomagajo. Preko spletnih portalov in drugih medijev pa nam veliko sporočajo tudi razni zanesenjaki in ljubitelji morja, predstavniki takoimenovane ljubiteljske znanosti t. i. citizen science,« izpostavlja. 

Na izzive v prihodnosti so pripravljeni, a nujno je sodelovanje s tujimi državami, da imamo skupen način ukrepanja, izpostavlja: »Slovenija nujno potrebuje sodelovanje z italijansko in hrvaško stranjo, poudarja. Zelo pomembno je tudi sodelovanje z ribiči, potapljači, ljubitelji, kopalci, ki spremljajo, kaj se dogaja v morju, in z nami delijo posnetke in izkušnje, tudi tako namreč pridobimo veliko podatkov o razmerah v našem morju«. 

Jadran je sicer glede vnosa tujerodnih organizmov manj ogrožen kot ostali deli Sredozemlja, čeprav je ravno v njem beneško pristanišče, ki je najbolj vroča točka bioinvazije v Sredozemskem morju zaradi vnosa tujerodnih vrst s pomorskim prometom. Poleg pomorskega prometa je pomemben dejavnik vnosa tujerodnih organizmov tudi Sueški prekop.

Tujerodni organizem pridejo iz Rdečega morja v Sredozemlje, kjer jih poleg prekopa samega pričaka prva večja ovira, reka Nil, ki organizmom preprečuje potovanje proti zahodu, zato se širijo v smeri zahoda ob Izraelu, mimo Libanona, Sirije in Turčije, dokler ne dosežejo Rodoške bariere, kjer je pa temperaturni preskok kar velik, zato tam obtiči veliko število tujerodnih vrst. Druga ovira pa je podvodni plato med Tunizijo in Sicilijo. Vzhodni Mediteran je za te organizme veliko bolj privlačen, saj je bolj podoben rdečemorskim razmeram, medtem ko je zahodni Mediteran precej hladnejši in zato posledično manj privlačen, pojasnjuje dr. Lipej. 

Pa lahko proti pojavu invazivnih vrst, ki povzročajo škodo v našem morju, ukrepamo? 

Kaj pa če se bi se v našem morju nek potencialno škodljiv organizem preveč razširil? Razmere je treba redno spremljati, pojasnjuje dr. Lipej: »Ključen je nadzor, če pa bi prišlo do nazmnožitve raznih tujerodnih vrst v nekem okolju, pa bi bilo treba narediti konkretne aktivnosti za zaščito, torej ukrep, ki ga imenujejo izkoreninjenje ali eradikacija.« To pomeni, da tujerodno vrsto poskusiš eliminirati iz okolja, pojasnjuje dr. Lipej. V slovenskem morju takšnega primera še nismo imeli, znani pa so primeri iz tujine. 

A da je treba biti pri takšnih odločitvah zelo previden, kaže primer s hrvaškega Mljeta. Na Mljet so tako leta 1912 naselili 12 mungov, majhnih zveri iz Indije, zato da bi ti izkoreninili kače strupenjače, ki so se razbohotile na otoku. Mislili so, da so naselili le samce, a so bile med njimi tudi samice ... Mungi so bili zelo uspešni pri izkoreninjanju kač, a ker so bile vmes tudi samičke, so se razmnožili. Kmalu so na otoku pričeli povzročati težave, kradli so ljudem iz dvorišč in kašč …  Danes so tako mungi postali problem, kljub temu pa so jih na otoku sprejeli za svoje in jih celo promovirajo. 

Znan primer eradikacije prihaja tudi z Nove Zelandije. Svetilničar, ki se je na nekem manjšem otočku dolgočasil, se je lotil opazovanja ptic in je o tem poročal kolegom v Veliki Britaniji. Odkril je novo vrsto, manjšega stržka, drobno ptico, ki ni letela in je bila zato zelo zanimiva za znanost. Pravzaprav mu je ptice priskrbela mačka. Kmalu je svetilničar ugotovil, da so mačke na otoku povsem iztrebile to dragoceno vrsto. Po tej ugotovitvi so na otoku izvedli izkoreninjanje mačk in v manj kot 30 letih pobili vse mačke na otoku.

Kolikšen vpliv lahko imajo invazivne vrste na izginjanje avtohtonih vrst? 

Kot pojasnjuje dr. Lipej, je življenje v morju izjemno kompleksno in redko k izginotju neke vrste botruje le en dejavnik. Vrste v morskem okolju so lahko ogrožene zaradi petih jezdecev apokalipse, ponazori dr. Lipej in našteva, da so to podnebne spremembe, bioinvazija, netrajnostna raba morskih virov, ko se v ribiške mreže ulovijo tudi druge vrste, degradacija habitatov in onesnaževanje okolja. V veliki meri je torej za poslabšanje stanja v morskem ekosistemu kriva človeška dejavnost. A, kot poudarja dr. Lipej, moramo biti tudi tukaj previdni z zaključki: "Treba bo še ugotoviti v kolikšni meri na izginjanje vrst vpliva recimo onesnaženje okolja. Številne vrste so zelo ogrožene zaradi onesnaževanja v smislu kopičenja nevarnih snovi v organizmu, ampak zato ni nujno, da osebki umrejo ali da bi izginila cela vrsta, to se bo šele izkazalo. Zaenkrat pa vse kaže, da je trenutno največji in najbolj pereč problem človekovo netrajnostno izkoriščanje morskih virov."