Brez dvoma so nenavadna bitja, sestavljena iz skoraj 96 odstotkov vode, brez možganov, kosti in krvi, ki so prisotna v vseh svetovnih oceanih, pomemben del uravnoteženega morskega ekosistema. A ko se ta začne rušiti, lahko meduze postanejo problem. Kot ugotavljajo v Svetovnem skladu za naravo (WWF), se ta scenarij zaradi segrevanja vode v Sredozemskem morju odvija že od leta 2003. Cvetenje meduz, dogodek, ko se njihove populacije intenzivno in prekomerno razmnožujejo, se je nekoč zgodil na nekaj let,  zdaj pa se 'invazija' meduz v Sredozemskem morju dogaja letno, cvetenje pa traja dlje časa, kot je običajno trajalo nekoč.  

Pogostejše cvetenje je privedlo do pravega "buma" meduz, kar pa korenito spreminja morske ekosisteme, opozarjajo strokovnjaki. To pa ima lahko resne neželene učinke tudi na ribištvo in turizem. Ker namreč meduze polnijo ribiške mreže po Sredozemlju, se  poškoduje ribiško orodje, ki postaja manj učinkovito, posadke pa izgubljajo čas, ko se ukvarjajo z meduzami, namesto da bi lovile ribe, ki jim zagotavljajo preživetje, opozarjajo pri WWF. Tunizijski ribiči tako že poročajo, da ponekod ujamejo več meduz kot rib.   

Meduze pa so lahko tudi strupene. Ribiče tako te pogosto opečejo, medtem ko čistijo opremo, vedno večji problem pa postajajo tudi na priljubljenih sredozemskih turističnih destinacijah. Nekdaj rajske plaže, ki so zdaj polne pekočih meduz, hitro izgubijo privlačnost, kar se odrazi v manjšem številu obiskovalcev, to pa lahko zada hud udarec gospodarstvu skupnosti, živečih na prizadetih območjih. 

Cvetenje meduz lahko ogroža tudi druge gospodarske sektorje. Te živali lahko celo postanejo velik problem za elektrarne, saj blokirajo dovode vode, ki so bistveni za hlajenje, in tako zmanjšajo učinkovitost proizvodnje elektrike. 

 Zakaj je meduz vedno več in kaj pripelje do invazij? 

Kot pojasnjujejo pri WWF, k temu prispevajo številni dejavniki, a daleč najpomembnejše so podnebne spremembe. Višje temperature morja namreč podaljšujejo cvetenje meduz in večajo možnosti za razmnoževanje nekaterih vrst. Toplejše sredozemsko morje je tudi prijaznejše do invazivnih vrst meduz, ki sem "zatavajo" iz tropskih morij. 

Hkrati prekomerna uporaba gnojil na kopnem povzroča tudi cvetenje alg, ki lahko ustvarijo "mrtve cone" z nizko vsebnostjo kisika, kjer ribe ne morejo preživeti, meduze pa se zlahka prilagodijo takšnim razmeram in nato uspevajo brez naravnih plenilcev. Ker se meduze prehranjujejo z isto hrano kot številne ribe, več meduz v ekosistemu pomeni manj hrane za ribe, kar se odrazi v manjšem številu rib, ki jim uspe doseči odraslost. 

Leta pretiranega ribolova so uničila številne ribje populacije, ki so včasih z meduzami tekmovale za hrano, vključno z morskimi psi, tuni in drugimi večjimi ribami, ki so tudi njihovi naravni plenilci. Ker lovijo ikre rib in z njimi tudi tekmujejo, meduze počasi postajajo novi 'superplenilci' v Sredozemlju, opozarjajo v Svetovnem skladu za naravo. Ekosistem, v katerem prevladujejo meduze, je v prihodnosti tako resnična možnost in invazija meduz  v naših morjih postaja vse realnejši scenarij, svarijo. 

Kako lahko ukrepamo? 

Reševanje tega problema je zapleteno in bo zahtevalo usklajeno ukrepanje na več frontah, poudarja WWF. Ključno je zmanjšanje prelova rib, ki so naravni plenilci meduz. Poleg tega je treba nadzorovati evtrofikacijo in poskrbeti za revitalizacijo mrtvih območij, na katerih še posebej uspevajo meduze, ostali prebivalci morja pa ne. Toda kratkoročno so meduze tu in treba se jim je prilagoditi, izpostavljajo.  V Tuniziji tako ribiči iščejo načine, kako prodati svoj nezaželen ulov, in iščejo navdih v Aziji, kjer so meduze že dolgo vir hrane. V svetovni kozmetični industriji narašča tudi povpraševanje po kolagenu – tega je mogoče pridobiti iz meduz, čeprav je ta tehnologija še v povojih.

Kaj najdemo v našem morju? 
V našem morju so pogoste tako knidarijske oziroma ožigalkarske meduze kot tudi rebrače. Pomembna razlika med obe skupinama je ta, da rebrače niso ožigalkarji in torej ne opečejo. Med ožigalkarje, ki se najpogosteje pojavljajo v našem morju, štejemo uhatega klobučnjaka, ki se pojavi spomladi ali zgodaj poleti. Opažamo tudi morsko cvetačo, ki se v našem morju običajno pojavlja med julijem in septembrom. Opazimo še kompasno meduzo in redkeje dalmatinsko lasasto meduzo, ki pa se pojavljajo posamično, je za STA dejala raziskovalka na področju morske mikrobne ekologije Tinkara Tinta.

V morju pri polotoku Kamenjak blizu Pulja pa so potapljači okoljevarstvenega združenja Eko morje iz Medulina junija letos opazili meduzo mesečinko (Pelagia noctiluca). Opozarjajo, da je lahko bližnje srečanje z mesečinko zelo boleče, ker povzroča poškodbe, podobne opeklinam. Pojav mesečinke pa ni razlog, da bi se izogibali kopanju v morju, so dodali. Mesečinka lahko doseže velikost do 20 centimetrov, njen klobuk pa do šest centimetrov premera. Lovke so rožnate barve in imajo drobne vijolične pike. Živi v globini do deset metrov. Gre za meduzo, ki se raje zadržuje na odprtem morju, a jo lahko morski tokovi in valovi zanesejo k obali, tako da predstavlja grožnjo kopalcem in potapljačem, je poročala STA. 

Mesečinka pri stiku s človeško kožo povzroča močno bolečino in tudi poškodbe, ki se težko celijo. Ostane lahko celo brazgotina ali pa koža na mestu ožiga izgubi pigment. Kljub temu pojav mesečinke ni razlog, da bi se izogibali uživanju v morju, so poudarili. Čeprav je mesečinka relativno majhna, jo je lahko opaziti zaradi njenih živih barv, tako da se ji zlahka izognemo.