Dediščina namreč niso samo gradovi, cerkve in slike v galerijah, dediščina je povsod okrog nas, pojasnjuje dr. Matija Strlič: "Dediščino živimo, to smo ljudje, to so lokalne skupnosti. Med njo uvrščamo tudi šege in običaje. Ta pogojuje naš odnos do okolja in vsega okoli nas." K temu prištevamo  tudi obrti, ki se prenašajo iz roda v rod. To ponazori s primerom gradnje suhih zidov na Krasu, ki je pod Unescovo zaščito.

"Dediščina je vse, kar nas obdaja. Voda, zrak, okolje, narava. Preveč jo delimo in v Sloveniji smo lahko veseli, da imamo v strategiji izpostavljeno, da je dediščina nedeljiva in da jo je treba tudi tako naslavljati. Poleg tega pa smo ena izmed redkih držav, ki ima pravico do kulturne dediščine zapisano v Ustavi," dodaja dr. Tanja Hohnec iz Službe za razvoj ZVKDS v Ljubljani. 

Našo dediščino lahko pogoltnejo ognjeni zublji ali počasne spremembe v temperaturi 

Ekstremni vremenski pojavi, kot so intenzivne padavine, vedno daljši in močnejši vročinski valovi, suše, močni vetrovi in dvig morske gladine, neposredno ogrožajo evropsko kulturno dediščino. Posledica so namreč vedno pogostejše naravne katastrofe. Deroče poplave, divjanje gozdnih požarov, plazovi so otipljive grožnje naši dediščini. 

"Na dediščino podnebne spremembe vplivajo v klasičnem smislu preko poplav, požarov, suš, v tem primeru seveda lahko pride do katastrofalne izgube kulturne dediščine, a to ni edina grožnja," izpostavlja dr. Strlič. 

Drugi problem je, kot pojasnjuje, namreč počasno naraščanje temperature in vlage. Naraščanje temperature ter nihanja temperature in vlažnosti namreč povzročajo pospešeno razgradnjo materialov, kar vodi do večje potrebe po obnovi in ohranjanju. Večja je namreč verjetnost biološke razgradnje, ki jo povzročijo mikroorganizmi, na primer v obliki plesni in rasti alg, ter napadov žuželk, ki lahko napadejo zgradbe in zbirke galerij, knjižnic, arhivov in muzejev.

Kot pove dr. Strlič, tudi v Sloveniji pričakujemo nove škodljivce. Kot spomni, po balkanskem koridorju iz severne Afrike že prehajajo subtropski in tropski insekti, kakšen bo njihov vpliv pa še ne vemo najbolje: "Zato potrebujemo modele, odločitve, kako se bomo tem spremembam prilagodili."

Kako torej prilagoditi dediščino na neizogibne spremembe? 

Prilagajanje kulturne dediščine na podnebne spremembe je danes postal velik izziv za vse vrste kulturne dediščine, poudarja Evropska komisija. To pa zahteva skrbno načrtovanje in celovit pristop, ki upošteva celoten življenjski cikel dediščine, da bi dosegli energetsko učinkovite prilagoditve, ne da bi izgubili bistvo kulturne dediščine. 

Kot dober primer v Sloveniji je dr. Hohnečeva navedla primer Švicarije v Ljubljani, kjer so bili pri celoviti prenovi izbrani le nujni in minimalni ukrepi energetske sanacije. Z obnovo stavbnega pohištva, izolacijo tal in podstrešja ter izboljšanjem ogrevalnih sistemov, smo že dosegli velik prihranek ogljičnega odtisa, našteva. 

Strokovnjaki pa so naprimer rešili tudi neprecenljiv biser slovenske kulturne dediščine. Slovenska vojna partizanska bolnica Franja je bila bolnišnica, ki je med 2. svetovno vojno delovala v težko dostopni soteski Pasice. Zgrajena je bila za zdravljenje ranjencev in težjih bolnikov. Danes je to neprecenljiva kulturna dediščina  Slovencev, ki od leta 1952 uživa spomeniško zaščito. Leta 2017 je besnenje narave popolnoma opustošilo sotesko, hudournik je uničil vse bolniške stavbe, ostali sta le še dve, ena je bila poškodovana. Uničena je bila notranja oprema, poškodovane pa so bile tudi dostopne poti. Dediščinski strokovnjaki in Vlada RS so zaradi izjemne vrednosti bolnice Franja sprejeli sklep o celoviti obnovi. Projekt je obsegal obnovo in rekonstrukcijo lesenih barak v soteski s sanacijo struge ter vgradnjo sistema za zaščito kompleksa pred naraslimi vodami in plazovi. Za ohranitev spomenika v soteski so bili potrebni preventivni ukrepi za zmanjšanje tveganja naravnih nesreč. Projekt je zahteval usklajevanje med številnimi strokovnjaki. 

Vedno večje potrebe po energiji 

Kontrast nenadnim naravnim katastrofam pa predstavlja pospešeno počasno izgorevanje, ki ga povzročajo višje temperature v skladiščih in visoko potrebo po energiji za klimatizacijo. Kot poudarja dr. Strlič, si že danes ob teh cenah energije naše dediščinske ustanove komaj lahko privoščijo pozimi segrevanje in poleti hlajenje depojev. A kot izpostavlja, po Evropi obstajajo primeri dobre prakse: "V Krakovu so denimo zgradili depo, kjer na mesec porabijo le 500 evrov, da dosežejo primerno klimo. Raziskovalci se morajo zato prilagajati, da pogledamo, kakšni so ti primeri dobre prakse in jih ob kritični presoji prenesemo v Slovenijo."

Katere vrste dediščine pa so najbolj ogrožene? 

So to stare stavbe, gradovi, cerkve, parki? Kot odgovarjata sogovornika, je to izredno težko vprašanje, saj bi potrebovali natančne modele, ki bi nam pokazali, katere so tiste oblike dediščine, ki so najbolj ogrožene. V okviru tega so raziskovalci že pozvali k razvoju evropskega atlasa ogroženosti dediščine. Kot poudarja dr. Strlič, je ta nujen.  

Kot primer navede britansko obalo, za katero so raziskovalci že natančno zmodelirali, kako se bo pogrezala v prihodnosti. Britanske agencije kulturne dediščine pa so se v poglobljeni in težki debati morale odločiti, katere vasi bodo morali prepustiti morju, katere pa bodo lahko morda ohranili: "To so zelo težke družbene debate, saj se bo treba odločiti, kaj bomo prepustili naravi. In ta debata se šele začenja."

Nekateri tipi kulture dediščine pa izginjajo tudi zaradi sprememb našega življenjskega sloga. Zato, kot pove dr. Hohnečeva, vedno znova iščejo nove vsebine, ki napolnijo stare stavbe. V gradovih imamo tako že hotele, ne le muzeje, ponazori.  

Obnova dediščine okoljsko veliko bolj ustrezna od novogradenj

Izračuni na primerih obnove stavb kulturne dediščine v tujini, ki bi jih, kot poudarja dr. Hohnečeva, potrebovali tudi pri nas, govorijo v prid obnovi dediščine in ne novogradnjam: "Ogljični odtis je bistveno manjši kot pri novogradnjah, saj je treba upoštevati celo paleto vplivov, od transporta, do izdelave novih produktov."   

Kot dodaja dr. Strlič, pa  obnova in restavriranje obstoječe stavbne dediščine zaradi vgrajenega ogljika v obstoječem fundusu predstavlja klimatsko najbolj ugodno rešitev. Poleg tega pa so vse gradbene industrije, kot so industrije stekla, betona, jekla, okoljsko izredno zelo potratne.   

Kot poudarja dr. Hohnečeva, pa imamo v Evropi tudi vrsto krasnih primerov, kako lahko s trajnostnimi načini zelo uspešno kljubujemo podnebnim spremembam.  V okviru projekta so tako  zbrali kar 83 primerov dobre prakse.  Evropska komisija namreč omogoča sodelovanje strokovnjakov iz držav EU, da lahko opredeljujejo in izmenjujejo dobre prakse in inovativne ukrepe za zaščito kulturne dediščine v zvezi s podnebnimi spremembami.

Kot izpostavlja, pa izkušnje kažejo, da je treba na tem področju previdno ukrepati, da ne bi prišlo do neustreznega prilagajanja. Naravne nesreče so hiter dogodek in ko se zgodijo, je treba hitro reagirati, a je včasih za ustrezno sanacijo potreben tudi čas, opozarja. Včasih so tako potrebne predhodne raziskave in sodelovanje. To se je denimo izkazalo tudi v primeru Slovenije ob poškodbah po uničujočem žledolomu. Krajinski arhitekti, ki so tedaj intenzivno popisovali škodo, so denimo k sodelovanju povabili tudi arboriste. Najpomembnejša pa so bila navodila za lastnike, da je potrebno redno vzdrževanje, da so tudi potem v primeru naravnih nesreč posledice manjše, še doda. 

Kako  v Sloveniji naslavljamo ta pereč izziv? 

Ministrstvo za kulturo s spodbujanjem kakovostnih prenov lahko pripomore k večji energetski in snovni učinkovitosti in k zmanjšanju učinkov podnebnih sprememb, za kar si prizadeva tudi prek sredstev podnebnega sklada, pravijo na ministrstvu."Odzivamo se na problematiko podnebnih sprememb in energetike, tako da sodelujemo z drugimi ministrskimi resorji in pripravljamo smernice za umeščanje obnovljivih virov energije na stavbe in v območja slovenske kulturne dediščine,"  sklene dr. Hohnečeva.