Delo avstralske reševalne ekipe se običajno začne junija, nekaj mesecev po tem, ko  v okolici Sydneyja opazijo prve kite grbavce na njihovi selitveni poti. Kmalu se namreč pojavijo prva poročila očividcev, ki opazijo kite, zapletene v ribiške mreže. Zadnje primerke rešijo novembra, ko se ti odpravijo na približno 10.000 kilometrsko pot do Antarktike. 

Wayne Philips se z reševanjem morskih živali iz ribiških mrež ukvarja že 28 let. Iz mrež je na svobodo pomagal želvam, tjulnjem, delfinom in ostalim živalim. Zdaj pa vse svoje napore usmerja v reševanje kitov grbavcev. 

Zahtevno in nevarno reševanje
Mreže in ostali plastični deli ribiške opreme se sčasoma zapletejo okoli repa živali, ta pa jih nato vleče s seboj. Ribiška oprema jo ovira pri učinkovitem lovljenju hrane in gibanju, za Guardian pojasnjuje Philips. Kot izpostavlja, to pomeni počasno smrt teh mogočnih živali: "Te živali so ustvarjene, da drsijo skozi vodo, in vsaka dodatna obtežitev jim otežuje dolgo pot, ki jo imajo pred seboj."

Takšno reševanje veličastnih živali je torej izjemno naporno, opisuje za Guardian. S plovilom, narejenim posebej za takšno misijo, se morajo namreč približati kitu in čakati na pravi trenutek, saj bodo morda imeli le eno priložnost, da kita osvobodijo, preden se znova potopi.

Reševanje je zapleteno in naporno. Živali niso vedno navdušene nad pomočjo in rešitelje v resnici dojemajo kot grožnjo. Ekipa mora kita najprej upočasniti in umiriti. "Kit misli, da ga želimo poškodovati, in nas dojema kot plenilce," pojasnjuje. 

Vsako reševanje je lahko torej izjemno nevarno, saj se lahko prestrašen kit poskuša prevrniti, potopiti ali udarjati s težkim repom, kar je lahko nevarno tako za žival kot za ekipo, ki ji skuša pomagati. Med reševalci kitov so bile po svetu zabeležene že vsaj tri smrti. Eden izmed umrlih je bil Tom Smith, ki je leta 2003 umrl med reševanjem kita na Novi Zelandiji. Leta 2017 je le nekaj trenutkov po tem ko je uspešno osvobodil kita, umrl kanadski reševalec Joe Howlett.  Kot pravi Philips, so lani prejeli 28 prijav vzdolž vzhodne avstralske obale, njegova ekipa je lahko pomagala le v dveh primerih.

Netrajnostne človeške prakse bi lahko morja spremenile v puščave

Kiti grbavci, znani kot pojoči kiti, ki za ljudi v nobenem primeru niso nevarni, so sicer zelo redki. Navadno merijo med 12 in 16 metrov in tehtajo okrog 36 ton. Njihovo telo je posebne oblike, najbolj značilni pa sta dolgi prsni plavuti. Letno prepotujejo tudi do 25 tisoč kilometrov od hladnejših voda, v katerih se zadržujejo poleti, proti toplejšim vodam, v katerih se pozimi parijo in imajo potomce. Zaradi prekomernega lova je po nekaterih ocenah izginilo kar 90 odstotkov nekdanje populacije, vendar pa naj bi se stanje v zadnjem času izboljšalo. Znani so predvsem po značilnem oglašanju. Samci namreč 'pojejo' od 10- do 20-minutne pesmi, ki jih ponavljajo tudi po več ur. Znanstveniki si še vedno niso edini glede njihovega pomena, verjetno pa gre za privabljanje potencialnih partnerk.

Kiti grbavci so se zmagoslavno vrnili z roba izumrtja – zdaj naj bi v oceanih plavalo še približno 30.000 mogočnih živali, kar naravoslovci razumejo kot veliko zmago. A vrsta se zdaj sooča z novo grožnjo, h kateri v veliki meri prispeva človek s podnebnimi spremembami. Oceani se segrevajo, zato kiti grbavci –tako kot ostale vrste – spreminjajo svoje starodavne migracijske vzorce, da bi našli zavetje in hrano. Medtem ko "tavajo" po doslej neznanih delih vzdolž avstralske obale, pa obstaja večja možnost za srečanje z ljudmi, ki je lahko zanje smrtonosna, za Guardian opisuje Philips. 

Znanstveniki ocenjujejo, da v zapuščenih mrežah vsako leto pogine 300.000 kitov in delfinov, a večina primerov ostane neodkrita. Zapuščena ribiška oprema je namreč najsmrtonosnejša oblika plastičnih odpadkov za morsko življenje. V svetovnem skladu za naravo (WWF) ocenjujejo, da poškoduje kar 66 odstotkov morskih sesalcev, ogroža pa več kot polovico morskih vrst ptic in želv. Netrajnostne in neodgovorne človeške dejavnosti bi lahko morja in oceane spremenile v puščave.

Čas je, da spremenimo svoje ravnanje z oceani ter začnemo z dragocenim in krhkim ekosistemom ravnati dostojanstveno in spoštljivo, še opozarjajo pri WWF Adria.