Kot pojasnjuje dr. Nina Bednaršek iz Nacionalnega inštituta za biologijo, je zakisljevanje proces, pri katerem se CO2 iz atmosfere prenaša v oceane, pri tem se tvori ogljikova kislina, ki hitro razpade, in pri tem pride do znižanja pH, posledično do zakisljevanja. Glavni razlog za ta proces je CO2, ki nastaja zaradi človeškega vpliva proizvodnje CO2. Torej deforestacije, porabe fosilnih goriv, industrijskih postopkov, našteva. Nadaljevanje po 'business-as-usual' samo še dodatno prispeva k zakisljevanju, opozarja. 

Bo v oceanih in morjih v prihodnosti še življenje, ki ga poznamo danes? 

V oceanih v prihodnosti zaradi zakisljevanja pričakujemo velike spremembe, predvsem prestrukturiranje populacij, upad biodiverzitete, veliko manj ranljivih vrst in dominantnost bolj odpornih. To so velikokrat invazivne vrste, ki so predatorske in ne nudijo ugodnih ekosistemskih storitev.

Kakšne so posledice za ekosisteme oceanov, ki jih lahko opazimo že danes, in kaj bo to pomenilo na dolgi rok?  

Ekosistemi oceanov so se zaradi zakisljevanja že začeli spreminjati, opažamo ogroženost pri organizmih, ki gradijo lupine in ogrodje, na primer pri koralah, školjkah, iglokožcih, polžkih itd. Na splošno pri karbonatnih organizmih, pri katerih že vidimo znake raztapljanja njihovih lupin. Tudi drugi organizmi bodo prizadeti, ti bodo posledično imeli probleme pri nezadostni energiji za te procese, kjer se posledice lahko odražajo na nivoju populacije z določenim časovnim zamikom. Na dolgi rok to pomeni, da bodo ranljive vrste zelo verjetno izpodrinjene s strani bolj odpornih vrst, biodiverziteta se bo zmanjšala in ekosistemske storitve, ki nam jih dajejo oceani in od katerih smo odvisni, se bodo zmanjšale, kar povzroča ekonomsko in socialno škodo.

Bodo torej ribe, ki so pomembne tudi za prehransko varnost,  še plavale v naših morjih? 

Ribe bodo plavale, vendar v bistveno manjšem obsegu. Zakisljevanje vpliva na ribe predvsem tako, da pride do pomanjkanja njihove hrane in se morajo zato preseljevati, njihova številčnost se zniža. So pa ribe ogrožene zaradi multiplih parametrov, kot so prelov, temperatura, pomanjkanje kisika, ki se vsi dogajajo ob sočasnem intenziviranju zakisljevanja. Te spremembe se že dogajajo, predvsem pa moramo biti na njih pozorni v naslednjih 10–20 letih, ko so predvidene še bistveno večje spremembe.

Kako konkretno se zakisljevanje morja že odraža tudi v Sredozemlju, so vplivi vidni tudi pri nas?

Sredozemlje se v primerjavi z ostalimi oceani zakisljuje z eno največjih hitrosti. Pričakujemo, da bo Mediteran čez 25–50 let že močno spremenjen zaradi teh sprememb. Enake vzorce lahko pričakujemo za Severni Jadran, ti bodo lahko izraženi že prej v zimskem času med močnim pihanjem burje, ki prinese dodatno že zakisano vodo iz globin zaradi intenzivnega mešanja. 

Kako hitro pa poteka proces zakisljevanja?   

Že od predindustrijske dobe smo pH znižali za 0.1 enote, kar pomeni 100-odstotno povečanje koncentracije H+ ionov zaradi logaritemske skale, kar je najhitreje v zadnjih 70–200 miljonih let. Spremembe so hitre, rigozorozne in globalne. Če bomo izkoriščali še več fosilnih goriv brez vnosa alternativnih virov zelene energije, potem se bo trend samo še poviševal in še več škode bo narejene tako na ekosistemih kot tudi na ravni ekonomskosocialnih sistemov. Pri tem mislim na akvakulturo, marikulturo, (eko)turizem, pomanjkanje hrane zaradi upada rib ... 

Kakšen vpliv pa  lahko ima zakisljevanje oceanov, ki so skladišča CO2, na spremembo vremenskih vzorcev?

To je zanimivo biogeokemično vprašanje. Pravzaprav nas oceani rešujejo, da posledice klimatskih spremembe niso še toliko hujše. Oceani posrkajo 25 odstotkov CO2 iz atmosfere in tako vsaj delno preprečujejo najhujše posledice klimatskih sprememb, kot so ekstremni pojavi. Pri tem ščitijo človeka, vendar pa pride do negativnega vpliva zakisljevanja in smo ljudje dolgoročno in indirektno zaradi številnih sprememb in ogrožanja življenja v oceanih prizadeti prav prek zakisljevanja. Gre za začarani krog. 

Je edina rešitev za zaustavitev procesa zmanjšanje izpustov, smo že prepozni ali lahko še zagotovimo obstoj oceanov?

Edina rešitev je čimprejšnje in čim bolj celovito opuščanje uporabe fosilnih goriv prek vseh gospodarskih sektorjev, torej čim hitrejši prehod na zelene alternativne vire, da bi lahko naredili čim manj škode oceanom in njihovi bioti. Zakisljevanje ni povratna sprememba, ko se enkrat oceani zakisajo, potrebujejo na stotine milijonov let, da se prek geoloških pojavov lahko spet 'odkisajo' oziroma zapufrajo, nevtralizirajo. 

Zato je izredno pomembno, da oceani poskrajo čim manj CO2. Ker je vedno ravnovesje med atmosfero in oceani, koliko CO2 je v ozračju, toliko ga preide v oceane, moramo čimprej torej znižati CO2 v atmosferi. Nismo še prepozni, nikoli ne smemo misliti, da je prepozno, saj drugače ne bomo nikoli ničesar naredili, vendar moramo začeti zeleni prehod čimprej! Sedaj se denimo preizkušajo tudi tehnologije, ki iščejo rešitev, kako na primer zapufrati oceane, kako jih pogozdovati, da bi lahko oceane izkoriščali v prid temu, da bi posrkali CO2 iz zraka brez negativnih posledic za morski živelj. 

Pa dovolj glasno zahtevamo spremembe? 

Ljudje  se veliko premalo zavedamo vpliva oceanov na dobrobit človeka in kako pomembno jih je ohraniti za vse funkcije, ki jih opravljajo, in dobivamo od njih koristi – teh je izjemno veliko. Ko bi oceani postali tako pomembni, kot so za Slovence gozdovi, bi se naš odnos do njih spremenil, bi imeli veliko boljše upravljanje in bi ljudje bolj zavestno sodelovali pri političnih odločitvah in pritisku na politike, da stopijo na pot zelenega prehoda.