Onesnaževanje okolja s kemikalijami dodatno poslabšuje globalno epidemijo debelosti, je pokazal obsežen znanstveni pregled raziskav na tem področju. Uradna medicina sicer še ni povsem sprejela ideje, da toksini, ki jim pravijo obesogeni (saj naj bi povzročali debelost), vplivajo na sposobnost telesa, da nadzorujemo lastno težo. A več deset znanstvenikov poudarja, da so dokazi o povezanosti med strupi v okolju in nagnjenosti k debelosti že tako trdni, da bi jih morali bolj resno obravnavati. "To je zelo pomembno, saj je trenutno klinično zdravljenje debelosti zelo neustrezno," so zapisali. 

Najbolj zaskrbljujoča je ugotovitev, da se nekateri učinki toksinov, ki povzročajo povečanje telesne teže, lahko prenašajo tudi iz generacije na generacijo, saj namreč vplivajo na delovanje genov. Kemični strupi, ki vplivajo na debelost, so med drugim bisfenol A (BPA), ki se pogosto nahaja v plastiki, pa tudi nekateri pesticidi, zaviralci gorenja in onesnažen zrak. 

Delež (pre)debelih ljudi se je od leta 1975 potrojil. Na svetu je zdaj več ljudi debelih ali s prekomerno težo kot tistih, ki so podhranjeni oziroma imajo premajhno telesno težo. Debelost se povečuje v vseh preučevanih državah. Tako je zdaj skoraj dve milijardi odraslih pretežkih, debelih ali predebelih pa je tudi 40 milijonov otrok, mlajših od pet let. 

"V klinični praksi je poudarek na kalorijah – če zaužijete več kalorij, boste bolj debeli. Zato počakajo, da postanete debeli, nato pa vam predlagajo shujševalne diete, zdravila ali operacijo," je za britanski Guardian izpostavil Jerrold Heindel, glavni avtor enega od treh strokovnih člankov. 

A kot opozarja, če bi takšna obravnava debelosti bila učinkovita, bi morali beležiti upad stopnje debelosti. "Ampak je ne – stopnja debelosti še naprej narašča, zlasti pri otrocih. Pravo vprašanje je, zakaj ljudje jedo več? Paradigma obesogenosti se osredotoča prav na to in ponuja podatke, ki nakazujejo, da je morda razlog v teh kemikalijah," je poudaril. 

Znanstveniki pravijo, da ta nov pristop ponuja možnost za preprečevanje debelosti s tem, da se ljudje izogibajo izpostavljenosti onesnaževalom, še posebej pri nosečnicah in dojenčkih. "Preprečevanje rešuje življenja, hkrati pa stane veliko manj kot katero koli zdravljenje," je dodal. 

Okoli 50 kemikalij povezujejo z debelostjo

V strokovnih člankih so prepoznali okoli 50 kemikalij, za katere imajo dobre dokaze, da imajo obesogene učinke. To so namreč pokazali tako poskusi na človeških celicah kot tudi na živalih, pa tudi epidemiološke študije populacije. Med temi kemikalijami so, kot rečeno, BPA, pa tudi ftalati (ki jih dodajajo plastiki za večjo prožnost). Že analiza iz leta 2020, v kateri so pregledali 15 raziskav, je odkrila pomembno povezavo med ravnmi BPA in debelostjo pri odraslih. 

Med obesogeni so tudi pesticidi, kot so DDT in TBT, zaviralci gorenja (tako tisti, ki več niso v rabi, kot tudi njihovi novejši nadomestki), dioksini in poliklorirani bifenili (PCB) ter onesnaževalci, ki se nahajajo v zraku. Tudi več nedavnih študij je pokazalo povezavo med izpostavljenostjo onesnaženemu zraku v zgodnjih letih življenja in poznejšo debelostjo. 

Med obseogene kemikalije so uvrstili tudi kemikalije, ki vsebujejo perfluoroalkilne snovi (PFAS), ki jim zaradi njihove dolgoživosti v okolju pravijo tudi večne kemikalije. Nahajajo se v embalaži za hrano, posodi, pohištvu, pa tudi v nekaterih otroških avtosedežih. Raziskava iz leta 2018 je pokazala, da so ljudje (še posebej ženske), ki so imeli v telesu višje ravni PFAS, po koncu diete pridobili še več kilogramov kot tisti z nižjimi nivoji omenjenih snovi.

Tudi nekateri antidepresivi so znani po tem, da povzročajo pridobivanje telesne teže. "To je dokaz, da imajo lahko kemikalije, ki so ustvarjene za neko težavo, stranske učinke, ki vplivajo na vaš metabolizem," je dejal Heindel. Med kemikalijami, za katere sumijo, da prav tako sodijo med obesogene, so tudi nekatera umetna sladila in triklosan, antibakterijsko sredstvo, ki se uporablja tudi v kozmetiki in so ga v ZDA leta 2017 v nekaterih izdelkih prepovedali. 

Obesogene kemikalije delujejo tako, da porušijo telesni metabolični termostat, pravijo raziskovalci. To pa pomeni, da oseba lažje pridobiva telesno težo in težje izgublja odvečne kilograme. Telesno ravnovesje vnosa in porabe energije je odvisno od medsebojnega delovanja različnih hormonov iz maščobnega tkiva, črevesja, trebušne slinavke, jeter in možganov. 

Onesnaževala iz okolja lahko neposredno vplivajo na število in velikost maščobnih celic, spremenijo signale, ki možganom sporočajo, da je oseba sita. Poleg tega lahko spremenijo delovanje ščitnice in dopaminski sistem nagrajevanja v možganih, pravijo znanstveniki. Nenazadnje pa lahko vplivajo tudi na mikrobiom v črevesju in povzročijo povečanje telesne mase, zaradi bolj učinkovitega vnosa kalorij iz črevesja. 

"Vse kaže, da imajo kemikalije, ki smo jih izpustili v okolje, te stranske učinke, saj povzročijo, da celice počnejo stvari, ki jih sicer ne bi. Ena od teh stvari je tudi kopičenje maščob," je dejal profesor Robert Lustig z Univerze v Kaliforniji, glavni avtor drugega članka iz pregleda. 

Za te kemikalije so najbolj ranljivi otroci v zgodnjih letih razvoja. V tem času se namreč nepovratno spremeni programiranje različnih delov presnovnega sistema, kar poveča dovzetnost za poznejše povečanje telesne mase, poudarjajo raziskovalci. Štiri ali pet kemikalij pa povzročajo celo transgeneracijsko epigenetsko debelost, kar pomeni, da se spremenjeno delovanje genov prenese iz staršev na otroke in celo vnuke. V študiji iz leta 2021 so raziskovalci pri ženskah odkrili, da so njihove stopnje debelosti pomembno sovpadale z izpostavljenostjo pesticidu DDT, ki so ga zaznali pri njihovih babicah, čeprav vnukinje same nikoli niso bile neposredno izpostavljene zdaj že prepovedanemu pesticidu.