Potrošniki danes v povprečju kupijo 60 odstotkov več oblačil kot pred 15 leti. Na svetu vsako leto proizvedemo približno 150 milijard kosov oblačil in z njimi ustvarimo 93 milijonov ton odpadkov. V zadnjih 20 letih se je naša potrošnja oblačil povečala za kar 400 odstotkov, hkrati pa raziskave kažejo, da vedno več kupljenih oblačil sploh nikoli ne oblečemo ali jih oblečemo le enkrat. Po raziskavah v Veliki Britaniji sodeč, v to kategorijo spada kar 42 % kupljenih oblačil, opozarjajo v društvu Ekologi brez meja, ki so ob svetovnem dnevu rabljenih oblačil priredili številne aktivnosti, med drugim prvi "dan v rabljenih oblačilih". 

Za pridelavo kilograma bombaža potrebujemo 20.000 litrov vode, kar predstavlja težo ene majice in kavbojk. Ena majica 'popije' 2700 litrov vode samo v času svojega nastanka. Veliko pa je porabi (poleg energije) tudi za vzdrževanje. Pri pridelavi se uporabljajo zdravju škodljivi pesticidi in umetna gnojila. Ta vplivajo tudi na kakovost tal in vode v širši okolici, imajo pa tudi dokazano škodljive posledice na zdravje ljudi, tako delavcev na plantažah kot tudi okoliških prebivalcev. Kakovost tal upada in zaradi tega se plantaže selijo na nova območja, za sabo pa puščajo opustošenje, ob letošnjem svetovnem dnevu rabljenih oblačil opozarjajo Ekologi brez meja. 

Pri barvanju s sintetičnimi barvili 10 do 15 odstotkov barvila ne ostane na tkanini, temveč preide v odpadne vode, so preračunali. Običajno se v deželah, kjer izdelujejo tekstil, te odpadne vode iztekajo naravnost v reke. Za barvanje ene bombažne majice potrebujemo od 16 do 20 litrov vode, kar pomeni, da tekstilna industrija na globalni ravni letno izloči v vode v povprečju 40.000 do 50.000 ton barvil. Te ne povzročajo samo pogina rib in drugih rečnih živali, zastrupitve pitne vode in obdelovalne zemlje in obarvanosti vode, ampak vpliva tudi na zmanjšano zmožnost absorbcije svetlobe in s tem možnosti rasti tistih alg, ki so potrebne za prehranjevanje organizmov v vodi.

Ko oblečemo novo oblačilo, damo na svojo kožo tudi vse te kemikalije. Dokazano je, da nekatera barvila povzročajo draženje kože ter alergije, ki se kažejo v oteženem dihanju in pekočih očeh. Vsemu naštetemu se seveda najtežje izognejo ljudje, ki so neposredno udeleženi v proizvodnem procesu.

To je torej cena le ene majice v vaši omari, na kateri se morda že leta nabira prah. Kot so spomnili Ekologi brez meja, je bombaž ena najbolj priljubljenih in pogosto uporabljenih tkanin. Na Evropskem tržišču predstavlja kar 43 odstotkov tekstilnih vlaken. Največje proizvajalke bombaža so Indija, ZDA in Kitajska. 

Na svetu se bombaž goji na 35 milijonih hektarjev, kar je ekvivalentno velikosti 20 Slovenij: "Bombaž potrebuje za svojo rast toploto in vodo. V državah, kjer so idealne temperature za rast, je običajno manj dežja, zato namakajo polja s vodo iz bližnjih rek in jezer. Usoda, podobna tisti, ki jo je doživelo Aralsko jezero, se obeta tudi drugje, če se ne bo kmalu kaj spremenilo. Izginotje jezera pomeni tudi zdesetkano število živali in izsušeno jezersko dno, polno kemičnih usedlin, ki jih zdaj veter skupaj s strupi raznaša daleč naokoli."

Je ekološka pridelava bombaža manj škodljiva za okolje?  

Vse več pridelovalcev se odloča za ekološko pridelavo bombaža, kar seveda ne pomeni, da ne uporabljajo nobenih gnojil in pesticidov, so pa ti manj okolju škodljivi kot običajni in jih uporabljajo manj.  Pri pridelavi je treba upoštevati gojenje na področjih, kjer je dovolj dežja, tam, kjer je namakanje potrebno, pa mora biti prilagojeno tako, da je čim bolj učinkovito (kapljično namakanje).  

Da dobi proizvajalec ekološki certifikat, ni dovolj samo izpolnjevanje standardov glede uporabe gnojil, pesticidov in kemikalij, ampak morata biti zagotovljena tudi dobrobit in zdravje delavcev ter okoliških prebivalcev. Delež ekološko certificiranega bombaža se v zadnjih letih povečuje. V letu 2017 ga je bilo 19 %.

Podobne spremembe kot pri razmišljanju in uvajanju novih postopkov pri pridelavi bombaža se dogajajo tudi na področju barvanja. Kdor se odloči za ekološko pridelavo bombaža, poskrbi tudi, da je ta barvan z naravnimi barvili ali umetnimi, ki manj škodljivo vplivajo tako na okolje kot tudi na delavce in ne nazadnje na potrošnike, naštevajo Ekologi brez meja.

Sintetične tkanine – pogost vir mikroplastike

Tekstil iz umetnih vlaken je do določene mere okolju manj škodljiv kot  naravna vlakna, med njimi denimo bombaž, svila ali volna. Izdelava npr. poliestrskega vlakna ima manjši vpliv na okolje, ker se pri izdelavi porabi manj vode, pri vzdrževanju in negi pa se porabi manj energije. Vlakna je možno narediti tudi iz reciklirane plastike. Vlakna, narejena iz recikliranega poliestra, postajajo vse pomembnejša in njihov delež se počasi, a zanesljivo povečuje, pojasnujejo v društvu Ekologi brez meja.  

Kot poudarjajo, pa je največji problem teh tkanin mikroplastika, ki jo uživajo morske živali, na različne načine pa prehaja tudi v naša telesa: "Mikroplastika je problematična predvsem zaradi primesi, ki jih plastiki dodajajo, da je ali prožnejša ali trša in obstojnejša. Nekatere primesi so bile prepoznane kot hormonski motilci. En poln pralni stroj poliestrskih tkanin v ciklu pranja izloči 700.000 mikrovlaken."  

Ocenjuje se, da se s pranjem letno v okolje na globalni ravni izloči pol milijona ton mikrovlaken, zato so sintetična oblačila eden največjih virov mikroplastike v morjih. Prvo mesto na lestvici največjih onesnaževalcev si deli z obrabo gum na cestah in letaliških stezah. Mikroplastika se izloča v okolje že pri izdelavi tkanin, še več pa se je izloča pri nege oblačil, torej pri pranju, ko gre iz našega pralnega stroja po ceveh v kanalizacijo, od tam pa v reke in morja, dodajajo.  

Dobro je vedeti, da se največ mikroplastike izloči pri prvih petih pranjih oblačila iz sintetičnih vlaken ali mešanic, potem pa ta količina upade in se znova bistveno dvigne, ko je tkanina že zelo obrabljena, raztrgana. Temperatura vode, v kateri oblačilo peremo, načeloma ne vpliva na količine izločene mikroplastike, se je pa več izloči v fazi centrifugiranja. Dodani detergent poveča izločanje mikrovlaken, mehčalec pa jih zmanjša.

Najcenejša delovna sila: Bangladeš  

To, da so oblačila danes tako poceni, je možno tudi zaradi podplačane delovne sile: "Ne samo, da je slabo plačana, da z njo pogosto fizično obračunavajo, da delajo tudi otroci in da so pogosto izpostavljeni hrupu, kemikalijam in prašnim delcem. Skrbi za dobrobit delavcev in njihovo zdravje praktično ni. Bangladeš je ena od držav, ki ponujajo najcenejšo delovno silo. Ta je v modni industriji zelo zaželena." 

Kot primer navajajo pogoste nesreče v stavbah tekstilnih tovarn. Leta 2013 se je tako  porušila osemnadstropna stavba, v kateri je bilo poleg banke, trgovin in pisarn tudi več tekstilnih tovarn, v njih pa je bilo zaposlenih 5000 ljudi. Stavba je bila načrtovana za pisarne in trgovine, ne pa za tovarne s težkimi stroji, ki povzročajo vibracije. Ko so opazili, da so se po vsej stavbi pojavile nevarne razpoke, so najprej vse napotili domov, potem pa so se zaposleni v tekstilnih tovarnah morali vrniti in nadaljevati delo. Stavba se je porušila. Umrlo je 1134 ljudi, 2500 pa je bilo ranjenih. Tudi to je cena naših oblačil, so sklenili v društvu Ekologi brez meja.