Znanstveniki trdijo, da je svetovno hrepenje po čokoladnih poslasticah poglavitni vzrok za uničenje zaščitenih gozdov v zahodni Afriki. Satelitski posnetki Slonokoščene obale in Gane, ki so jih analizirali, so pokazali, da so deli, kjer se je nekoč bohotil gozd, od leta 2000 postali nasadi kakava, piše Guardian. 

Vrednost svetovne trgovine s čokolado je bila lani ocenjena na več kot bilijon evrov. Kakav,  najpomembnejša sestavina, ki pristane v čokoladnih grižljajih, je pridelan iz semena kakavovca Theobroma. 

Čokolada je ena najbolj priljubljenih sladic na svetu, zato je postala izdelek množične potrošnje: povprečen Evropejec in prebivalec ZDA na leto poje več kot 5,2 kilograma čokolade. Globalno gledano se v Evropi proda 47 odstotkov, v ZDA pa 20 odstotkov čokolade. Avstrijci in Nemci pojedo povprečno devet kilogramov čokolade na leto, kar jih uvršča med vodilne v Evropi.  V povprečju Slovenec zaužije 5,8 kilograma čokolade na leto, so zapisali v društvu za sonaraven razvoj Focus v povzetku poročila z naslovom Grenko-sladka čokolada.

 Večina kakava se porabi na severni polobli, gojijo pa ga v tropskih predelih. Kakav namreč za rast potrebuje posebne pogoje, ki jih najdemo le ob ekvatorju. Letno je proizvedenih okrog 4,2 milijona ton kakava. 70 odstotkov kakavovih zrn prihaja iz štirih zahodnoafriških držav – Slonokoščene obale, Gane, Nigerije in Kameruna. Slonokoščena obala je daleč največja proizvajalka kakava in zagotavlja kar tretjino vsega kakava na svetovnem trgu. Gana kot druga največja proizvajalka kakava proizvede 21 odstotkov svetovnih zalog kakava.

Vrednostna veriga čokolade je zelo zapletena in nepregledna, zanjo pa so značilna velika tržna neravnovesja na račun manjših kmetov. Glavne značilnosti sodobne industrije čokolade so siromašenje pridelovalcev kakava, izkoriščanje delavcev, otroško delo in negativni vplivi na okolje, naštevajo v društvu Focus.

In na tem seznamu negativnih vplivov na okolje se je znašla tudi deforestacija. Novejše ugotovitve namreč kažejo, da je proizvodnja kakava povezana tudi s 360.000 od skupno 962.000 hektarjev, to je 37,4 odstotka krčenja gozdov od leta 2000 na zaščitenih območjih v Slonokoščeni obali in 26.000 od skupno 193.000 hektarjev, to je 13,5 odstotka, krčenja gozdov na gozdnih območjih v Gani, poroča Guardian. 

Tako kot tropske regije tudi zahodna Afrika hitro izgublja svoje gozdove. Ocenjuje se, da je Slonokoščena obala od leta 1950 izgubila več kot 90 odstotkov, medtem ko naj bi Gana izgubila vsaj 65 odstotkov gozdov. Proizvodnja kakava je bila poleg rudarjenja, sečnje in kmetijstva opredeljena kot eden glavnih vzrokov za krčenje gozdov v obeh državah. Mednarodna ekipa raziskovalcev se je odločila natančno analizirati obseg gojenja kakava na območjih, kjer je prej rasel gozd, pri tem pa so si pomagali s satelitskimi posnetki. 

Raziskovalci so ugotovili, da se je kakav skupno gojil na več kot 1,5 milijona hektarjev zaščitenih območij v obeh državah, vključno s skoraj 14 odstotki zaščitenih območij Slonokoščene obale in petimi odstotki Gane.            

Sinonim za kršitve človekovih pravic 

Pridelovalci kakava v zahodni Afriki prejmejo le šest odstotkov maloprodajne cene čokoladice. Nosijo breme nizkih cen in imajo le malo priložnosti za pogajanja. Ocenjuje se tudi, da sta dva milijona kmetov v zahodni Afriki, ki upravljajo kmetije s povprečno le tremi do štirimi hektarji, ekonomsko povsem odvisna od kakava, ta pa jim običajno prinese manj kot evro na dan. Dobavna veriga je namreč mnogokrat nepregledna. Zaradi te nejasnosti pa je proizvodnja kakava postala sinonim za kršitve človekovih pravic, čokolado pa že dolgo povezujejo s suženjstvom.

Tudi podnebne spremembe resno ogrožajo pridelavo kakava, je še poudarjeno v poročilu. "Kakavovec je občutljiv na spremembe v padavinah, poleg tega pa je rastlina, v katero je potrebno dolgotrajno vlagati in se je na kratek rok ne da zlahka spremeniti. Čeprav mnogi poskušajo razviti tako imenovano podnebju prijazno kmetijstvo, bi morali posebno pozornost nameniti temu, da se prilagajanje na podnebne spremembe ne osredotoča zgolj na tehnične rešitve, ki ne upoštevajo lokalnih družbeno-gospodarskih okoliščin. Sistemi, ki na primer zahtevajo visoke vložke, ne bodo pomagali kmetom, ki si jih ne morejo redno privoščiti. Ti programi bi morali na dolgi rok zagotavljati resnično korist kmetom in okolju, ne pa kmetijsko-tehnološki industriji. Pogosto so najbolj učinkovite nizko-tehnološke rešitve, ki temeljijo na izmenjavi znanj in upoštevajo najboljše prakse, ki so trenutno v uporabi. To vodi v večji pridelek in veča odpornost brez uvajanja novih vrst skupaj z novimi kemikalijami in gnojili," so zapisali v društvu Focus.