Dragocene rudnine, ki jih zdaj želijo izkoriščati podjetja za globokomorsko rudarjenje, so se na desetine milijonov let kopičile na morskem dnu. Tam pričakujejo baker, kobalt, nikelj in mangan. Kovine, ki so predvsem nepogrešljive za izdelavo baterij. Kot napovedujejo, bo povpraševanje po teh kovinah, če želimo preiti na nizkoogljično gospodarstvo, poskočilo. Največja koncentracija teh dragocenih kovin naj bi ležala na globinah med 4.000 in 6.000 metrov pod morsko gladino. V zadnjih letih zato tam vlada prava 'zlata' mrzlica. Rudarske korporacije si v iskanju priložnosti za kovanje dobičkov z izkoriščanjem naravnih bogastev namreč skušajo odpreti povsem nova, neokrnjena območja: morsko dno v mednarodnih vodah, opozarjajo v organizaciji Greenpeace.  

Greenpeace opozarja: nove priložnosti za kovanje dobičkov 

Morskega dna na več tisoč metrih globine na področjih izven dosega nacionalnih oblasti še ne morejo komercialno izkoriščati. Lahko pa ga raziskujejo: Mednarodna oblast za morsko dno (znana pod kratico ISA), ki je zadolžena za upravljanje in varovanje globokega morja, je v zadnjih 15 letih že izdala 31 pogodb o raziskovanju globokomorskega dna. Te pogodbe omogočajo poseganje v več kot milijon in pol kvadratnih kilometrov svetovnega morskega dna. Gre za območje, ki ustreza površini 75 Slovenij, ponazarjajo v organizaciji Greenpeace. 

Kot svarijo, si korporacije z lastniki s svetovnega severa (glavne prihajajo iz Kanade, Belgije, Norveške in Združenega kraljestva) zdaj prizadevajo od Mednarodne oblasti za morsko dno izsiliti pravilnik, ki bi jim omogočil kovanje zaslužkov z rudarjenjem po globokem morju – največ interesa za rudarjenje izkazujejo na območju Clarion–Clipperton v Pacifiku.   

Manipulacije rudarskih koorporacij? 

Vse bolj agresivno izkoriščanje naravnih bogastev in uničevanje ekosistemov povzroča globalne posledice: uničenje obsežnih ekosistemov, spremembe morskih tokov, rast izpustov toplogrednih plinov in globalno segrevanje, so spomnili.  Zagovorniki globokomorskega rudarjenja zatrjujejo, da bi imelo globokomorsko rudarjenje na oceanske ekosisteme manjši vpliv, kot ga ima rudarjenje na deževni gozd. A v Greenpeace so prepričani: "S tako manipulativno trditvijo nas postavljajo pred lažno izbiro, saj začetek služenja korporacij z rudarjenjem v oceanih ne bi pomenil konca njihovega služenja z rudarjenjem na kopnem. Ali res želimo isti model ekstraktivističnega okoriščanja, s katerim uničujejo pragozdove in druge kopenske ekosisteme, prenesti še globoko pod morsko gladino, v neraziskane globine oceanov?"  

Zagovorniki globokomorskega rudarjenja trdijo, da so rudnine, ki jih želijo pridobivati z morskega dna, potrebne za zeleni prehod. A kot so prepričani v Greenpeace,  gre pri tem za eklatantno zeleno zavajanje, saj se mangan, nikelj, baker in kobalt – nekatere izmed kovin, ki so jih odkrili na morskem dnu – uporabljajo za proizvodnjo vseh mogočih visokotehnoloških naprav in še zdaleč ne zgolj za pridobivanje energije iz obnovljivih virov. Po oceni ameriške Nacionalne rudarske zveze denimo ameriško obrambno ministrstvo letno porabi do 750 tisoč ton rudnin za proizvodnjo vojaške opreme in oborožitvenih sistemov. 

Konec nedotaknjenega ekosistema? 

Podvodni svet na več kilometrih globine je večinoma nedotaknjen in neraziskan, industrija pa želi na morsko dno spustiti velikanske stroje, ki so lahko težji od sinjega kita, največje živali na svetu, opozarja Greenpeace.  Kot naštevajo, bi te prakse vplivale na biotsko raznovrstnost in ekosisteme: "Ker se gomolji z rudninami na dnu oceanov oblikujejo več milijonov let, bi bila odstranitev tega življenjskega prostora za živali in rastline dejansko trajna. Malo verjetno je, da bi si globokomorski ekosistemi po globokomorskem rudarjenju kdaj v celoti opomogli. Rudarjenje po morskem dnu je nevarno za neposredno izgubo edinstvenih in ekološko pomembnih vrst, mnogokrat še preden so bile sploh odkrite."

Poleg tega, bi  lahko vpliv rudarjenja v globokem morju resno vplival na populacije rib, ki zagotavljajo hrano in preživetje številnim pacifiškim staroselskim skupnostim. Zaradi sproščanja sedimentov, kovin in toksinov bi rudarjenje onesnažilo vse plasti morja in širše območje – ne samo morskega dna, kjer bi neposredno rudarili, so prepričani. 

Pri tem pa izpostavljajo še na pomen kroženja ogljika in podnebne spremembe: "Globoki oceani, vsa oceanska območja z več kot 200 metri globine, pomagajo uravnavati podnebje na Zemlji, saj absorbirajo in shranjujejo več kot 90 odstotkov odvečne toplote in približno 38 odstotkov ogljikovega dioksida, ki ga proizvede človeštvo."

Oblast za globokomorsko dno: spodbujanje rudarjenja ali zaščita globokega oceana? 

Kot trdijo v Greenpeace, mednarodna oblast za globokomorsko dno (ISA) še nikoli ni zavrnila nobene vloge za pogodbo o raziskovanju, ker imajo finančne koristi od vsake vloge. Kot so prepričani, je sekretariat "ISA doslej bolj zanimalo spodbujanje globokomorskega rudarjenja kot zaščita globokega oceana. ISA nima pristojnosti za zaščito vseh morskih plasti, ampak le za območja neposredno pri morskem dnu. Kakršna koli pravila o rudarjenju, ki bi jih sprejela ISA, zato oceana pred uničujočimi posledicami rudarjenja sploh ne bi mogla zaščiti niti na papirju, kaj šele v praksi. Pravila, za sprejetje katerih se zavzemajo rudarske korporacije, bi za globokomorsko rudarjenje preprosto odprla vrata." Zato si želijo, da bi se Slovenija pridružila koaliciji držav, ki nasprotujejo začetku globokomorskega rudarjenja in podpre moratorij.