Kakšen vpliv imajo podnebne spremembe na dvoživke? Ali opažate, da se začnejo seliti prej? 

Vedno bolj nepredvidljive vremenske razmere v zimskem času vplivajo na hibernacijo (prezimovanje) dvoživk. Vmesne otoplitve v hladnem delu leta povzročajo, da se dvoživke zbudijo prej in se tudi prej odpravijo na selitev. Kasnejše ponovne ohladitve jih ponovno ustavijo in prekinejo selitve, dvoživke pa se takrat ponovno zakopljejo in počakajo na ustreznejše razmere. Nenadne ohladitve so lahko za posamezne osebke tudi usodne. Hkrati se lahko zgodi, da dvoživke ob otoplitvah že odložijo jajca in mreste, kasnejše ohladitve pa lahko povzročijo, da voda zamrzne in poškoduje mreste. Na potek selitev imajo velik vpliv tudi padavine. V letih, ko spomladi nastopijo dolga obdobja brez padavin, se nekatere dvoživke sploh ne napotijo k mrestiščem, kar zmanjša razmnoževalni uspeh populacije v tistem letu.  Podnebne spremembe pa vplivajo na populacije dvoživk tudi kasneje. Glavni problem je izsuševanje vodnih teles. Ta čedalje pogosteje presahnejo prezgodaj, še preden se ličinke zaključijo s preobrazbo mlade osebke, ki so že sposobni življenja na kopnem. Mnoga vodna telesa presahnejo tako zgodaj, da so uničena že jajca in mresti, še predno se iz njih razvijejo ličinke oz. paglavci.

V kakšnem stanju so populacije dvoživk v Sloveniji? 

Dvoživke so med najbolj ogroženimi vretenčarskimi skupinami v svetovnem in evropskem merilu in enako je tudi pri nas. Kar 41 % dvoživk po svetu je tako ogroženih, da jim grozi izumrtje. Ogrožene so predvsem zaradi izgube in slabšanja (onesnaževanje, fragmentacija ...) njihovega življenjskega prostora, pa tudi zaradi vnosa tujerodnih vrst in bolezni. Tudi po različnih koncih Slovenije številčnost mnogih populacij dvoživk upada, ponekod pa so lokalne populacije posameznih vrst celo že izumrle. Zato so prizadevanja za njihovo ohranitev toliko pomembnejša.

Zakaj je treba nanje še posebej paziti?

So  pomembni "bioindikatorji" (biopokazatelji) okolja. Njihove populacije zelo hitro reagirajo na različne spremembe v okolju. Habitati, kjer je prisotno veliko vrst in so njihove populacije številčne, predstavljajo dobro, zdravo in uravnoteženo okolje. Če dvoživke nenadoma izginejo oz. se njihovo število močno zmanjša, je to znak, da se je okolje poslabšalo, čeprav na videz človeku še tega ni zaznati.  Poleg tega pa so pomemben člen prehranjevalnih spletov. Plenijo večinoma manjše nevretenčarje (pajkovce, žuželke, deževnike, polže), hkrati pa so hrana drugim večjim živalim (vidram, vodnim kačam, sovam, čapljam, štorkljam ...) in tako pomemben del stabilnega ekosistema.

Kako pomembno je postavljanje ograj v tem času? 

Ograje postavljamo na tako imenovanih črnih točkah. To so odseki cest, ki jih dvoživke prečkajo na svoji poti do vod. Ker so spomladanske selitve množične in se lahko hkrati na selitev odpravi več tisoč dvoživk, je tudi povozov na nezavarovanih odsekih mnogo. Z postavljanjem začasnih varovalnih ograj lahko preprečimo večino smrtnosti dvoživk na cestah. Vendar pa se dvoživke med različnimi habitati selijo tudi v poletnem in jesenskem času. Takrat se ne selijo hkratno in množično, temveč posamezno. Še ustreznejši ukrep za preprečitev povozov čez celo leto je tako gradnja podhodov za dvoživke in postavitev trajnih zaščitnih ograj.

V Sloveniji imamo tradicijo prostovoljstva na tem področju. Ali država dovolj podpira takšne projekte?  Kako je drugod po Evropi?

Večina akcij po Sloveniji temelji na prostovoljstvu, zato smo hvaležni vsakemu, ki vsaj za en večer pomaga na katerikoli izmed akcij prenašanje. Podpora in posluh za tovrstne aktivnosti se povečuje, a bi lahko v tej smeri storili še kaj več. Praksa gradnje ustreznih in učinkovitih podhodov ter trajnih ograj za dvoživke in njihovega vzdrževanja, se pri nas šele dobro vzpostavlja, v tujini pa je to marsikje že mnogoletna uveljavljena stalnica. Tudi izvajanje drugih ukrepov za ohranjanje populacij dvoživk je pogostejša praksa.