Po znanih podatkih je bila prva prezimujoča bela štorklja v Sloveniji registrirana leta 1973. Od takrat pa do leta 2000 beležijo posamezna opažanja v obdobju povprečnih zim brez obilnih in dolgotrajnih snežnih padavin. Po letu 2000 je prezimovanje v Sloveniji začelo postajati vse bolj običajno. Vsako zimo je prezimovala vsaj ena bela štorklja, v zadnjih letih pa število narašča. Videti je, da so nekateri pari kar opustili selitev – npr. par v okolici Rač prezimuje že več let zapored.  Selitev štorkelj je energetsko zelo potratna in med njo so štorklje izpostavljene številnim nevarnostim. Zelo poveden podatek o tem, kako nevarna je selitev, je, da 75 odstotkov mladih belih štorkelj umre že v prvem letu starosti, velik del smrti pa se zgodi ravno med selitvijo.

Kot pojasnjuje Urška Gajšek iz DOPPS, gre torej za dobro novico, saj prezimovanje na gnezditvenem območju in skrajšanje selitvenih poti omogoča belim štorkljam boljše preživetje, kar se že odraža pri povečanju populacije bele štorklje: "V zadnjih letih se je na primer močno povečala zahodna populacija bele štorklje (populacija, v kateri osebki prezimujejo in migrirajo čez zahodno Sredozemlje) in to kar za trikrat več kot vzhodna populacija (populacija, v kateri osebki migrirajo vzhodno od Sredozemskega morja). Razlog za veliko povečanje populacije je ravno opuščanje selitve in prilagoditev na alternativne vire hrane, razloži. "Večina štorkelj v zahodni populaciji prezimuje kar na Iberskem polotoku, kjer se večinoma prehranjujejo na riževih poljih z invazivnim luizijanskim rakom in na smetiščih."

V milih in povprečnih zimah imajo bele štorklje na voljo dovolj hrane tudi pozimi, zagotavlja Gajškova: "Res je, da na zimskem meniju ni žuželk, dvoživk in plazilcev, ki jim sicer gredo čez leto zelo v slast, a imajo na voljo še veliko drugih jedi. Pozimi se več prehranjujejo z malimi sesalci, raki in ribami tako kot denimo sive čaplje."  Nekoliko več težav pri iskanju hrane lahko imajo, če tla prekrije debela snežna odeja. V teh primerih se običajno premaknejo nekoliko južneje, kjer je snega manj, in se vrnejo spet, ko pri nas snega ni več oz. ga je bistveno manj. 

Pa potrebujejo pomoč ljudi? 

Kot pravi Gajškova, so bele štorklje pri iskanju hrane iznajdljive in pri tem ne rabijo pomoči človeka. Hranjenja niti ne priporočajo: "Dobro pa je, da smo na prezimujoče štorklje pozorni, saj se včasih zgodi, da so preganjane s strani psov ali pa se pogrejejo na cesti, ki je bolj topla od okolice, in so zato bolj izpostavljene nevarnosti trka. Če opazimo poškodovano štorkljo, ji priskrbimo ustrezno veterinarsko oskrbo."

Štorklje imajo, kot pojasnjuje, relativno širok jedilnik, zato ni popolnoma nič narobe, če se pozimi bolj prehranjujejo z malimi sesalci, raki in ribami, kot pa bi se morda čez leto. Posegajo po hrani, ki jim je v tistem obdobju najbolj dostopna. Na primer v letošnjem sušnem poletju so številni domačini povedali, da so štorklje mladičem prinašale samo ribe, saj so številni potoki presahnili in so bile te posledično res lahek plen. 

Drugače pa je s štorkljami, ki se odločijo prezimovati na odprtih smetiščih. Dolgoročno hranjenje na smetiščih bo zagotovo imelo negativne posledice. Znani so številni primeri smrti bele štorklje zaradi zaužite plastike in drugih potencialno nevarnih materialov na smetiščih. Taka žalostna usoda je denimo dočakala tudi Srečka, ki se je zapletel v plastično vrečko in poginil.

V primeru, da se bo populacija štorkelj še naprej povečevala, bodo morali posamezni osebki tekmovati za teritorij na gnezditvenem območju. Bele štorklje, ki bodo prej prispele na gnezditveno območje oz. bodo tam že prisotne, bodo imele prednost, razloži Gajškova. 

Res je, da so številne bele štorklje začele prezimovati na gnezditvenem območju ali skrajšale svoje selitvene poti, a da bi selitev v prihodnosti popolnoma opustile, je težko verjetno pravi Gajškova. 

Kot izpostavlja, je veliko vprašanje, kaj bo za belo štorkljo prineslo spremenjeno ravnanje z odpadki ob upoštevanju Direktive 2008/98/ES o odpadkih, denimo zaprtje odprtih smetišč, sočasno z uničevanjem in degradacijo habitatov ptic. Te spremembe bodo zagotovo imele velik vpliv na številčnost belih štorkelj kot tudi na selitveno vedenje, ocenjuje.