Kot so povedali na Ribiški zvezi Slovenije, so ogrožene predvsem hladnokrvne oziroma postrvje ribje vrste, kot so potočna postrv, lipan in sulec, ter določene toplokrvne ribje vrste v tistih predelih, kjer zmanjkuje vode oziroma kisika v vodi.

Po navedbah ribiške zveze so bila zadnja tri poletja glede vodnatosti znosna. So pa podobne razmere beležili leta 2017 in še v kakšnem letu prej, vendar časovno to ni trajalo tako dolgo.

Na Ribiški zvezi Slovenije so ribiškim družinam zapovedali prepoved vseh tekmovanj in predlagali morebitno prepoved ribolova v tistih ribiških okoliših, ki so najbolj prizadeti. Tako je denimo Ribiška družina Tolmin svoje člane in ribiške goste obvestila, da je zaradi dolgotrajne suše in zaskrbljujoče nizkih vodostajev začasno do preklica prepovedan ribolov na rekah Idrijca, Trebuščica, Bača zgoraj (do Klavž), Koritnica in Nadiža.

Pri tem pa pogrešajo aktivnejšo vlogo regulatorja, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je pristojno za ukrepanje in odrejanje prisilnih ukrepov.

Na vprašanje, kako nadzorujejo razmere, so na zvezi odgovorili, da stanje nadzorujejo predvsem prek ribiškočuvajske službe na terenu, prek gospodarjev v ribiških družinah in prek vodstev ribiških družin. Ob tem sodelujejo tudi z javnim Zavodom za ribištvo RS. Pri tem je moteče, da v določenih okoljih kljub prepovedi ribolova niso prepovedane ali omejene ostale vodne aktivnosti, kot so rafting, kajak, kopanje, vožnja s čolni in ladjicami ter posegi v vodotoke.

"Vse to pa onemogle ribe, ki v tolmunih in globljih rečnih predelih komajda preživljajo to obdobje, še dodatno obremenjuje. Ob tem pogrešamo večjo aktivnost ostalih nadzornih organov, kot so inšpekcijske službe. Popolnoma nesprejemljivo je tudi, da se v tem času izvajajo posegi v vodotoke, vključno z željo po odvzemu vode iz reke Rižane, ki bi znižalo vodno gladino pod ekološko dovoljen in sprejemljiv tok. To enostavno pomeni, da nekaterim za ribe in ribji živelj ni mar," menijo na ribiški zvezi.

Dejali so tudi, da v mnogih ribiških okoliših beležijo posamične ali množične pogine rib, predvsem lipana in večjih primerkov sulca, pa tudi postrvi. Ob tem je v Malem Grabnu, kjer je bila poleg nizkega vodostaja v reko spuščena neznana snov, prišlo do obsežnejšega pogina, kar kaže na človeško nečimrnost. Reka se sicer v nekaj letih lahko obnovi sama, če ne bi bila regulirana in če se takšne vremenske okoliščine ne bi ponovile. V nasprotnem primeru je treba dopolnilno vlaganje rib. Vendar je to le začasna rešitev do naslednjih ekstremnih vremenskih razmer.

Po oceni ribiške zveze je Slovenija glede čistosti voda napredovala, saj je kar nekaj slovenskih rek v prvem kakovostnem razredu, večina preostalih pa v drugem, kar je dobro. Ponašamo se tudi z neokrnjeno naravo, predvsem predelov alpskih rek, kar k nam privabi tudi ribiške turiste, pravijo v zvezi in dodajajo, da je zaradi dobrega dela ribiških družin in dobrega gospodarjenja stalež rib dober.

Slovenske ribiče pa skrbijo neprestani in nepremišljeni posegi v vodotoke, reguliranja, sečnja obrežnega zarastja in segrevanje vode v poletnih mesecih, zaradi česar se jim lipanski in postrvji ribji pasovi pomikajo navzgor proti izvirom. To pa pomeni, da določene ribje vrste v določenih predelih izginjajo.

Po mnenju ribiške zveze je Slovenija še vedno vabljiva destinacija za tuje ribiče, predvsem so privlačne alpske reke za muharje in jezera za kraparje. Vendar jih ob globalnem segrevanju močno skrbi prihodnost slovenskih rek in jezer ter vpliv na ribiški turizem.

Slovenski ribiči že leta namreč opozarjajo na ta trend in na dejstvo, da je treba namesto reguliranja in zagrajevanja rek razmišljati o denaturaciji, kar pomeni, da je treba vodotoke v čim večji meri vrniti v prvotno stanje, jim dati prostor in zasaditi z obrežno vegetacijo. Tako bodo ribam vrnili njihov naravni habitat in v takšnem okolju bodo tudi lažje preživele.