Spomladi se v slovenskih gozdovih začenja ples divjega petelina. Njegov svatbeni ples običajno poteka od konca marca do sredine maja, ko se samci in samice zberejo na mestih, ki jih imenujemo rastišča. Med samci potekajo boji za rangiranje in običajno najmočnejši samec osvoji teritorij in samico. 

V času plesa divjega petelina se samec značilno oglaša in s tem označuje svoj teritorij. To obdobje delimo na štiri faze: klepanje, drobljenje, glavni udarec in brušenje. Posebnost je tudi to, da so samci v zadnji fazi bistveno manj občutljivi za motnje v okolju (vid in sluh sta zaradi hormonov oslabljena), srečanje s človekom v tem obdobju pa je lahko zelo nevarno. Paritev oz. rastitev poteka zgodaj zjutraj. Sredi maja oz. junija samica v preprosto gnezdo na tleh izleže med šest in dvanajst jajc. Po mesecu dni se izležejo kebčki, mladiči divjega petelina.

Divji petelin je največji predstavnik ene od štirih vrst koconogih kur pri nas. Poleg divjega petelina iz te skupine pri nas živijo še ruševec, belka in gozdni jereb. Divji petelin ima med njimi najbolj večplastne življenjske potrebe, zato je tudi za druge vrste pokazatelj ohranjenosti. V varstvu narave rečemo takšni vrsti specialist, ki ima zahtevne ekološke potrebe. Že manjše spremembe v življenjskem prostoru lahko pomembno vplivajo na številčnost populacije.

"Za človeka je vsaka živalska in rastlinska vrsta v naravi pomembna, saj ima prav vsaka določeno vlogo v dinamičnemu ravnovesju v naravi in prehranjevalnem krogu. Če posamezno vrsto izgubimo, se to ravnovesje poruši. To pomeni, da se lahko druga vrsta dolgoročno preveč namnoži ali tudi druge vrste izgubimo. Posledice so vidne tudi v gozdovih, na kmetijskih zemljiščih in v urbanem okolju," poudarja Vesna Stanič iz Life Natura 2000. 

"Starejši viri kažejo, da je divji petelin nekoč poseljeval večino Slovenije (razen nižinskih delov vzhodne Slovenije in večjega dela Primorske). Med drugim ni bil prav nič nenavaden prebivalec ljubljanskega Rožnika," pripoveduje Staničeva. V zadnjih 130 letih je bila številčnost divjega petelina na Slovenskem največja med letoma 1910 in 1930, po letu 1960 pa se stalno zmanjšuje. 

Divji petelin ima v Sloveniji skrajni rob geografske razširjenosti na območjih jugovzhodnih Alp in severozahodnih Dinaridov. V Sloveniji so glavna območja razširjenosti v pasu od 1.000 do 1.600 metrov nadmorske višine v Julijskih Alpah, Kamniško-Savinjskih Alpah in Grintovcih, Karavankah, na Pohorju, pogorju Jelovice in Mežaklje, v Trnovskem gozdu ter na Nanosu in Kočevskem. 

S primerjavo rezultatov vseh raziskav, opravljenih od 80. let preteklega stoletja, so ugotovili, da je populacija divjega petelina na območju Slovenije v upadanju. Upadanje je prisotno tudi na območju Kamniško-Savinjskih Alp, a je tam vseeno manj izrazito kot na drugih območjih države, saj ima divji petelin tam najboljše bivalne razmere v Sloveniji. Upad populacij je manj izrazit v višinskem pasu od 1.400 do 1.600 metrov. Ta populacija predstavlja eno močnejših jeder v Sloveniji, ki ga je vsekakor treba ohranjati in krepiti.

 Kaj skupnega imajo divji petelin in dobro ohranjeni gozdovi? 

Kot odgovarja Staničeva, ima divji petelin glede na svoje potrebe po hrani in kritju v različnih letnih časih različne zahteve v življenjskem prostoru. Dobro ohranjeni gozdovi mu nudijo pestro prehrano in dinamiko prostora v različnih letnih časih – pozimi se zadržuje v krošnjah dreves, poleti išče gozdne poseke in jase. Za njegov življenjski prostor so pomembne prisotnost večjih območij starega gozda z mozaično razporejenimi gozdnimi jasami, dobra presvetljenost gozdov, ki spodbuja rast borovničevja in vzpostavitev mravljišč, ter ustrezna količina odmrlega lesa.

Pozimi, ko se zadržuje predvsem v krošnjah dreves, je vezan na iglaste sestoje, ki mu poleg hrane nudijo tudi zavetje pred mrazom in vetrom. Poleti, ko se prehranjuje predvsem na tleh, pa so zelo pomembne gozdne poseke, jase in razne presvetlitve, kjer se razvije s hrano bogata podrast: ustrezna količina borovničevja, mravljišč in odmrlega lesa. Ker se v poletnem obdobju večino dneva zadržuje na tleh, mu le dobra preglednost terena zagotavlja občutek varnosti. Za pevska drevesa uporablja predvsem rdeči bor, macesen in smreko. Bolj mu ustrezajo starejši gozdovi z rahlim sklepom krošenj, izogiba pa se mladim gozdovom z gostim rastjem, ker je slab letalec.

Občutljiv za motnje v življenjskem prostoru – največji rekreacija in turizem

Divji petelin je zelo občutljiv za različne motnje v življenjskem prostoru. Motnje so bile zaznane na skoraj treh četrtinah rastišč, izpostavlja Staničeva. Le pri 18 odstotkih aktivnih rastišč jih niso zabeležili. Dve petini motenj predstavljajo aktivnosti gozdarstva in lova, več kot polovico pa predstavljajo aktivnosti rekreacije in turizma.

Na podlagi rezultatov monitoringa divjega petelina na območju Kamniško-Savinjskih Alp in Grintovcev, kjer je eno močnejših jeder populacije divjega petelina, predstavljajo največji delež motenj aktivnosti rekreacije in turizma (več kot polovico), motnje gozdarstva in lova pa dve petini. Divji petelin v svojem življenjskem prostoru najbolj potrebuje mir.

Ali bi se ob boljšem gospodarjenju z gozdovi populacija lahko še razširila?

Zavod RS za varstvo narave je v projektu LIFE-IP NATURA.SI leta 2020 v sodelovanju z lovskimi družinami na pilotnem območju Kamniško-Savinjske Alpe in Grintovci ter z zaposlenimi v LPN Kozorog Kamnik izvedel popis rastišč in habitata divjega petelina. Pri popisu so poleg številčnosti osebkov analizirali tudi njegov življenjski prostor – kakšen je delež pokritosti z borovničevjem in kako pogosto so prisotna mravljišča ter delež odmrle lesne mase, pove Staničeva. 

Največ aktivnih petelinov (86 odstotkov vseh aktivnih petelinov) živi v višinskem pasu od 1.200 do 1.600 metrov. Rastišča, ki imajo do 50-odstotno pokritost z borovničevjem, predstavljajo tri četrtine vseh rastišč. V popisu so spremljali tudi pojavnost mravljišč. Ta so prisotna na 84 % vseh rastišč, povzema ugotovitve.