Mreže duhov, zavržene ribiške mreže, ki plavajo po svetovnih oceanih, so pereč okoljski problem, saj predstavljajo smrtonosne pasti za živali in vir mikroplastike, ki ogroža celotno prehransko verigo. Zapuščena ribiška oprema je namreč najbolj smrtonosna oblika plastičnih odpadkov za morsko življenje. V svetovnem skladu za naravo (WWF) ocenjujejo, da poškoduje kar 66 odstotkov morskih sesalcev, ogroža pa več kot polovico morskih vrst ptic in želv. 

Kot kažejo rezultati najobsežnejše raziskave na to temo doslej, o kateri piše Guardian, se v oceanih vsako leto izgubi toliko t. i. mrež duhov, da bi, če bi jih raztegnili, segale do Lune, ponazorijo avtorji poročila. "Gre za osupljive količine izgubljene ribiške opreme in orodja, našteli smo 25 milijonov pasti in vsaj 14 milijard izgubljenih trnkov. Zagotovo je to imelo smrtonosne posledice za morsko življenje," je ugotovitve komentiral eden izmed avtorjev študije. 

Kot so izračunali raziskovalci, gre za takšno količino mrež,  da bi, če bi vse naštete vrste izgubljene opreme zvezali skupaj, lahko 18-krat obkrožili Zemljo, pravijo. "To je nov rdeč alarm za planet," opozarja Dr. Denise Hardesty, ena izmed vodilnih avtoric študije: "To ima zagotovo škodljiv učinek na morske živali in ekosistem, kar bi se lahko izrazilo tudi v drastičnem upadu populacij morskih organizmov."

Raziskava je bila objavljena v znanstveni reviji Science Advances. Raziskovalci so opravili intervjuje s 451 ribiškimi podjetji v sedmih različnih državah. Namen je bil ugotoviti, koliko ribiške opreme so izgubili na svojih odpravah. Pogovarjali so se z ribiči v ZDA, Maroku, Indoneziji, Belizeju, Peruju, na Islandiji in Novi Zelandiji. Kot ugotavljajo raziskovalci, manjši čolni izgubijo več opreme kot večja plovila. Intervjuje so primerjali s podatki o komercialnem ribolovu po vsem svetu in ocenili, kolikšna količina ribiške opreme je dejansko izgubljena vsako leto.  

Hardestyjeva je za Guardian pojasnila, da so ribiči kot razlog za izgubljeno opremo največkrat navedli slabo vreme. Kot so pojasnjevali raziskovalcem, namreč mreže velikokrat niso bile dovolj dobro zavarovane in jih je odplavilo, velikokrat pa se zgodi tudi, da se med seboj zapletejo mreže iz različnih plovil, ki tekmujejo za isti ulov. A ker so mreže narejene za lovljenje in ubijanje živali, izgubljene lebdijo v oceanih, se potopijo na morsko dno ali pa jih naplavi na obalo. Tako pa predstavljajo smrtonosno past za morsko življenje. 

Richard Leck iz WWF Avstralija svari, da so ugotovitve osupljive in da potrjujejo grozljivo razsežnost problema. Kot svari, je zadnji čas, da države naslovijo ta problem. "Mreže duhov so posebej smrtonosna oblika plastičnega onesnaženja za vse morsko življenje. Ko se te mreže enkrat izgubijo, ne prenehajo loviti."

Vrednost morskega sveta presega njegovo biotsko raznovrstnost. Morja in oceani regulirajo naše podnebje, zagotavljajo polovico kisika, ki ga dihamo, absorbirajo ogljikov dioksid in so vir hrane za več kot milijardo ljudi. Lepote naših oceanov in obal so naš navdih, prostor rekreacije in turizma. Netrajnostne in neodgovorne človeške dejavnosti bi lahko morja in oceane spremenile v puščave. Čas je, da spremenimo svoje ravnanje z oceani ter začnemo z dragocenim in krhkim ekosistemom ravnati dostojanstveno in spoštljivo, opozarjajo pri WWF Adria.