Z Blažem Vehovarjem smo se pogovarjali o kraškem ovčarju, slovenski avtohtoni pasmi, ki jo je poetično poimenoval Sinovi burje. Takšen je tudi naslov njegove monografije o kraškem ovčarju in filma, ki je luč sveta ugledal ta mesec. 

Zakaj je še posebej pomembno, da cenimo naše avtohtone pasme živali, med katerimi je tudi kraški ovčar, ki je še edina avtohtona pasja pasma v Sloveniji? 

Slovenci smo znani po tem, da domoljubje radi prepoznamo v napačnih stvareh. Velikokrat ga povezujemo z nacionalističnimi težnjami, ki bi jih morali že zdavnaj preživeti, pa se danes žal vračajo. Tisto, na kar bi morali biti v resnici ponosni, pa so naša kulturna dediščina, kamor spadajo tudi naše avtohtone pasme. Kot slovensko zlato smo sicer sprejeli lipicanca. A bodimo pošteni, da smo sami krivi, da smo hkrati izgubili štiri pasme goničev. Kraški ovčar je tako še zadnje kinološko zlato, ki je ostalo Sloveniji. 

Ni pa kraški ovčar le kinološko zlato. Predstavlja tudi našo naravno in kulturno dediščino. S kraškim ovčarjem pa zavarujemo tudi naše drugo bogastvo – naše gozdove, ki so popolni le z velikimi zvermi, tudi z volkovi in medvedi. Kdor uporablja pastirske pse in električne mreže, ne beleži napadov velikih zveri na drobnico. 

Pred epidemijo je bila ena glavnih tem napadi volkov na drobnice. Številni strokovnjaki so takrat kot najbolj humano rešitev predlagali prav kraške ovčarje in električne ograje. Zakaj med rejci drobnice po vašem mnenju to ni bolj priljubljena rešitev? 

Za psa je seveda treba skrbeti. Še veliko več kot to – treba ga je učiti in privajati na čredo. A brez dela in truda ni rezultatov. A ta pes ti vrne veliko več, kot mu daš. Film Sinovi burje denimo spremlja življenje dveh rejcev, ki si paše na prostem brez pastirskega psa sploh ne moreta predstavljati. Zanj je treba lepo skrbeti in zgolj v tem primeru ti pes to vrača. Ko so to pasmo vzrejali za pomoč in varovanje pri paši, še niso poznali elektro ograj in jim ni bilo težko, danes pa je pri vsej dodatni mehanizaciji to za nekatere pretežko? Verjamem sicer, da vsi niso sposobni skrbeti za psa ali za to niso dovolj humani, a normalen rejec drobnice, še posebej če pase na območjih, kjer sta prisotna medved in volk, bi po mojem mnenju moral imeti takšnega psa. 

Ali obstaja torej realna bojazen, da bi lahko kraški ovčar, še zadnja preostala naša avtohtona pasma, izumrla?  Kaj najbolj ogroža pasmo in kako bi lahko preprečili, da bi jo izgubili kot denimo goniče? 

Goniči niso izumrli, ampak smo jih izgubili, ker nismo nudili nobenega odpora, ko so si jih porazdelili po nekdanji Jugoslaviji. Kraški ovčar je ogrožen. Ugibamo, da jih je še manj kot tisoč. Točnih podatkov namreč nimamo, saj imamo podatke, v katere pa niso zajeta vsa rojstva in smrti. Hkrati pa so v število zajeti tudi psi iz zavetišč, za katere rečejo, da so kraški ovčarji, pa to ni nujno res. Genski bazen pasme je zelo ozek. 

Kako velik je pravzaprav? 

V vzreji je okoli 50 psov, kar je zelo malo. Vezan pa je na Slovenijo. Kljub temu, da nekaj mladičev odide v tujino, ti mladiči zadnjih deset let še niso dovolj gensko oddaljeni, da bi predstavljali gensko pestrost, da bi jih odkupovali na primer od Čehov. Še nekaj let bo moralo preteči, da bodo ti psi zanimivi za nas, če se bodo tam seveda sploh držali vseh kriterijev, ki so značilni za to pasmo. 

Kaj je torej treba narediti, da pripomoremo k obstoju te vrste? 

Kinološka zveza Slovenije se v reševanje tega problema premalo vključuje, občutek imam, da je vse prepustila klubu. Kot da se ne zavedajo, da je to vendarle naša pasma, brez katere bomo na kinološkem področju ostali goli in bosi. Pričakujem, da bo kinološka zveza naredila odločilne korake, da nam pride naproti, da s skupnimi močmi poskrbimo, da se pasma zabeleži kot pasma posebnega pomena. Še vedno pasma namreč ni zapisana v statutu kinološke zveze. Potem šele pride na vrsto pomoč države. Seveda smo že marsikaj naredili. Tudi skupaj s kinološko zvezo smo vzpostavili semensko banko, kjer hranimo kar nekaj genskega materiala odličnih samcev. Še prej je kinološka zveza uvedla brezplačne rodovnike za kraške ovčarje, na razstave so lahko lastniki hodili brez razstavnine. Nekaj korakov je narejenih, a v zadnjem času je stvar zamrla in jo bo treba obuditi. Kinološka zveza se bo morala zavesti, da govorimo o pasmi, ki je naša in ki jo je treba zaščiti. Pričakujem, da se bomo začeli bolj intenzivno pogovarjati o tem.

Pa je kraški ovčar dobra alternativa ostalim pastirskim pasmam psov za slovenske lastnike, ki bi razmišljajo o takšnih pasmam? Gre sicer za močnega, mogočnega psa, bi lahko prevzel tudi vlogo družinskega psa? Zakaj se odločiti za kraškega ovčarja namesto za kakšnega drugega, morda bolj popularnega psa?

Ta pes je seveda odlična alternativa, saj je manj agresiven kot večina pastirskih psov. Kraški ovčar je dovolj oster, da je dober čuvaj. Razlika med kraškim ovčarjem in recimo kavkaškim ovčarjem je v tem, da so bili ti psi vzrejani v divjini, kjer je bilo zelo malo ljudi in so bili več tednov prepuščeni sami sebi, bili so napol divji psi. Kraški ovčar pa je bil za razliko vzrejen med ljudmi in živalmi, ni bil pes pastirec, ampak pes gospodarja. Zato ima kraški ovčar tako lep karakter do ljudi. Zato je tudi brez težav čudovit družinski pes. Tudi sam imam petletno hči, doma pa imamo samca in samico, zdaj so se skotili mladiči. Je pa velika razlika med samcem in samico. Samci pri treh letih namreč postanejo veliko bolj samozavestni. Takrat se pri njih pokaže tista prava kraška trma. Najprej bo samec kraškega ovčarja tako preveril, če se mu splača ubogati, psičke pa so zelo ubogljive. 

Znani so po svoji kljubovalnosti. 

To je za kraškega ovčarja normalno. Kot pastirski psi so se namreč morali sami odločati in iz tega izvira ta njihova trma. A pod njegovo robustno lepoto se skriva čudovita in nežna pasja kraška duša. Tisti, ki vidi kako poteka interakcija med otroci in temi psi, kar ne more verjeti. A to je logično, saj je kraški ovčar vedno branil svojo družino – človeško ali živalsko. Je zaščitniški, ljubeč in ljubezniv. Ne bo pa seveda nikoli dovolil, da bi nekdo položil roko na otroka ali njegovega lastnika. 

Kakšna mora biti vzgoja kraškega ovčarja? 

Lastnik z njim nikakor ne sme biti grob, mora pa biti dosleden. Ta pes mu bo potem vračal. Seveda to ni pes za v blok ali stanovanje. Tam bi bil nesrečen. Sodi v hiše z vrtom, na kmetijo ali na pašnik. To je pasma, ki mora biti veliko z ljudmi, z družino, na katero se naveže in ji je vdan. Potrebuje vsaj en sprehod na dan. Zanimivo je tudi to, da kljub temu, da je dolgodlak, ima t. i. samoočiščevalno dlako, ki se ne zavozla in jo enkrat tedensko česanje povsem dovolj. 

Ali morda obstajajo zapisi o tem, kako se je skozi čas, kot večina pasem, spreminjal? 

Spreminjajo se predvsem pasme, ki so 'modne'. Te se zelo spreminjajo, ker skušajo ugajati trenutnim potrebam ljudi. Prvinske, tudi bolj zdrave, recimo kraški ovčar, je ena najbolj zdravih pasem, ki doživijo brez težav v povprečju 12 let, se ne spreminjajo veliko. Nikoli ni bil tako popularen, da bi to nanj vplivalo negativno, kot denimo na škotskega ovčarja, zlatega prinašalca ali nemškega ovčarja. Velika popularnost teh pasem je namreč povzročila velik bum in posledično tudi pomanjkanje na tržišču in se je parilo vse počez. Tu pa imamo znotraj vzrejne komisije zelo stroga pravila, vodimo dobro evidenco paritvenih kombinacij. Malo se je že spremenil, predvsem v družinsko smer, ampak to mu je bilo položeno v zibelko. Kraški ovčar je pes na precepu. Lahko ga razviješ v pastirsko ali v družinsko funkcijo. Sploh se ne zavedamo, kako fantastičnega psa imamo Slovenci! Ta pes lahko zagotovo nadomesti vsakega zlatega prinašalca, nemškega ovčarja ali katerokoli drugo pasmo. 

H katerim zdravstvenim težavam je ta pasma morda nagnjena?

Je ena bolj zdravih pasem, kar ne čudi, saj je še relativno naravna. Kraški ovčar ni nagnjen h kakšni bolezni, sem ter tja se pojavi kakšna kolčna displazija. Seveda so primerki, ki imajo kakšne bolezni, a pasma sama po sebi ni podvržena nobeni bolezni. 

V zadnjem času je še posebej viden porast psov, ki so moderni, predvsem manjše pasme, ki pa so recimo bolj ranljive s številnimi zdravstvenimi težavami. Ali je sploh etično, da so takšni psi na prodaj? 

Ne bi rad razsojal o tem. A menim, da je narobe, da lahko pasmo ustvari vsakdo, ki ima pet minut časa. Ni prav, da se pasme dela na defektih. Ni prav in ni etično, da imamo pasme, ki ne zmorejo niti ene normalne življenjske funkcije, ki ne morejo dihati, kotiti brez carskega reza, ki ne morejo teči, ki ne prenašajo vročine in ne mraza. Kar hočem povedati je, da ni prav, da se pasme dela na degeneracijah z etičnega in moralnega vidika. Svetovna kinologija je na precepu, morala se bo vprašati, kaj počne. Ali je dejavnost, kjer bomo stremeli le k dobičkom in razstavam, ali je nekaj več od tega. Mislim, da je mnogo več in bi morala biti mnogo več in se začeti spraševati, kakšne pasme obstajajo. Vemo namreč, da pasme izhajajo iz volkov. In če primerjamo volka, nemškega ovčarja ali haskija to še nekako razumemo, a če pogledamo nekatere druge vrste, pa že laik opazi, da gre za velik odmik in da je njihova pojavnost nenaravna, nenormalna in da tudi lastnikom predstavljajo velik strošek, saj nenazadnje pol njihovega življenja preživijo pri veterinarjih. Kinologija bo tako morala na svetovni ravni začrtati nove etične smernice.

Znano je, da predvsem v tujini obstajajo psarne, ki jih žene le dobiček, psi pa tam živijo v neprimernih razmerah. Na kaj moramo biti pozorni, preden kupimo psa? 

Lepo je rešiti psa iz zavetišča, če pa si izberemo rodovniškega psa, je treba navezati direkten kontakt z vzrediteljem, ga obiskati na domu, si ogledati leglo in se prepričati, v kakšnem stanju je to. To je težava predvsem pri bolj popularnih pasmah, kjer je preprodajalcev in tovarn, kjer pse redijo v neprimernih razmerah, kar nekaj. In ljudje, ki se dobijo s prodajalcem na parkirišču, prevzamejo mladiča, čez dva dni pa ta pes pogine, so absolutno soodgovorni za takšen izid. Takšne prakse namreč spodbuja prav povpraševanje. Če plačaš psa, ki naj bi bil rodovniški, a zanj odšteješ veliko manj, kot bi moral, je to velik alarm, da je nekaj narobe. Moramo biti tako ozaveščeni, da če že kupujemo živimo bitje, prej vidimo vsaj mamo in spoznamo vzreditelja. 

Sinovi burje – to poimenovanje za kraškega ovčarja se sliši mogočno, zanimivo.  Od kod takšna primerjava? 

Leta 2017 sem prevzel mesto predsednika v Klubu kraških ovčarjev Slovenije. Takrat smo si zastavili nekaj ciljev. Med njimi je bila knjiga Sinovi burje, ki je bila takrat pred izidom, film, ki je luč sveta ugledal prav te dni, muzej in psarna na državnem nivoju, ki pa zaenkrat še ni v pogonu. Kot akademski slikar in umetnik sem iskal nekoliko bolj poetičen pristop in v prvo monografijo o kraškem ovčarju vpletel tudi slike in fotografije kraškega ovčarja. Pri tem je sodeloval tudi znameniti kraški pesnik Ciril Zlobec, ki je monografiji prispeval svoj rokopis. V drugi fazi sem iskal nekoga, ki bi bil pripravljen posneti film o kraških ovčarjih in po dveh neuspelih poskusih sva po začetnem skepticizmu dogovorila z Miho Čelarjem. Zanimiva se mu je zdela predvsem povezava med aktualnimi težavami rejcev drobnice in avtohtono slovensko pasmo, ki je bil narejen za to, da varuje čredo drobnice.