Raziskava, ki je trajala štiri leta, je bila objavljena v ugledni znanstveni reviji Frontiers in Marine Science. Raziskavo je vodil dr. Hrvoje Mihanović z Inštituta za oceanografijo in ribištvo iz Splita, sodelovali so tudi dr. Ivica Vilibić z Inštituta Ruđer Bošković in raziskovalci z Nacionalnega inštituta za oceanografijo in uporabno geofiziko v Italiji.  

Kot je poročala Slobodna Dalmacija je skozi leta  in jeseni 2017 v južnem Jadranu zabeležen pojav izredno visoke površinske slanosti morja – več kot 39 PSU: "To je prvič, da so v Jadranu zabeležene tako visoke vrednosti. Oktobra 2017 so na Palagruškem pragu zabeležili še rekordne vrednosti, več kot 39,1 PSU. To je znanstvenike spodbudilo, da preučijo, ali gre za izjemen dogodek ali za trajno spremembo."  Kot so še zapisali, je raziskava pokazala, da se je visoka slanost morja v površinskem sloju obdržala v srednjem in južnem Jadranu do globine 200 m vse do danes. 

Za pojasnila, kaj pravzaprav pomenijo te ugotovitve hrvaških in italijanskih znanstvenikov in kaj višja slanost pomeni za morski ekosistem, smo se obrnili na Morsko biološko postajo Piran Nacionalnega inštituta za biologijo. Kaj vemo o spremembah slanosti v jadranskem morju, kako na ta proces vplivajo podnebne spremembe, sta nam pojasnila prof. dr. Vlado Malačič in dr. Borut Mavrič.

Od česa je odvisno, kako slano je morje na nekem območju in zakaj se ta spreminja?  

Kot je uvodoma pojasnil prof. dr. Vlado Malačič,  je slanost morij odvisna od rečnih pritokov, pa tudi od lokacije, predvsem od geografske širine morij, saj so klimatske razmere odvisne od lege morij in njihove povezanosti s sosednjimi morji, oceani. Med klimatske razmere, ki vplivajo na slanost, pa sodijo temperatura ozračja nad gladino, s tem tudi temperature morja in tudi vetrovi, ki bistveno prispevajo k povečanju izhlapevanja. Z izhlapevanjem se morjem tako viša slanost.

Odstopanja v lastnostih med morji so lahko velika za celi velikostni razred, skozi ožine, oz. odprte dele morij pa lahko pritečejo v opazovano morje tudi vodne mase, ki imajo visoko ali nizko slanost: "Tako je značilno, da v Jadran skozi Otrantska vrata priteka bolj slana ‘Levantinska voda’ iz vzhodnega Sredozemlja ob vzhodni obali Jadrana, sicer v nekaj 100 m globinah. Severno od Pule pa lahko zaznamo kvečjemu 'preostanke' razredčene sledi te vode. V posebnih pogojih, npr. visoko ogrevanje površinske vode in izdatno izhlapevanje, pa vertikalno mešanje z vetrovi, lahko pride do 'zlitja' površinske vode s podpovršinsko 'Levantinsko vodo'… Manj slana voda, pod vplivom rečnih izlivov pa  izteka ob zahodni obali Jadrana skozi Otrantska vrata." 

Najpogostejše so vrednosti slanosti okoli 36-37 PSU, v Mrtvem morju so osemkrat višje, kar je odvisno od leta, padavin, izdatnosti izhlapevanja, v Jadranskem morju pa je slanost pri ustju rek seveda bistveno nižja, npr. 25-30 PSU. V predelih, ki so oddaljeni od rečnih izlivov in so izpostavljeni tudi dotokom bolj slane vode, npr. iz vzhodnega Sredozemlja, pa so slanosti lahko visoke: "Vrednosti nad 39 PSU (leta 2017, 2019 in 2020), ki so jih zaznali hrvaški in italijanski kolegi v srednjem in južnem Jadranu,  kar so nedavno objavili, so res visoke," je ocenil dr. Malačič.  

Pa zabeležene sprememba slanosti morja lahko vpliva na morske organizme?  

Dr. Borut Mavrič je na to vprašanje odgovoril, da "organizmi razlike v slanosti znotraj celic oz. znotraj organizma in v okolju uravnavajo s procesom ozmoregulacije. Nekateri so pri tem bolj uspešni oz. imajo bolj široko toleranco na razpon slanosti drugi pa so bolj ozko omejeni na specifično slanost." Kot pomirja, v članku omenjena nihanja slanosti niso tako velika, da bi ogrozila kakšno vrsto oz. združbo: "Še posebej ne v severnem Jadranu in v našem morju, kjer je lahko nihanje slanosti precejšnje in so organizmi na to prilagojeni."  

Zakaj se slanost morja skozi čas spreminja?  

Na spremenljivost slanosti torej vpliva spremenljivost rečnih pritokov, te so seveda odvisne od spremenljivosti padavin v območjih porečij. Prav tako spremenljivost izhlapevanja in padavin, izhlapevanje pa je povezano s temperaturo zraka in morja ter s spremenljivostjo vetrov, to pa seveda tudi od prostorske variabilnosti temperature in vlažnosti ozračja. Prav tako spremenljivost izmenjave vodnih mas med morji oziroma morji in oceani, našteva preplet številnih dejavnikov, ki določajo slanost morja.  

Kot za primer navaja dr. Malačič,  ko je v Jonskem morju prisotna ciklonalna cirkulacija – nasprotni smeri urnega kazalca – takrat pogosto ta ciklonalni vrtinec ‘zagrabi’ Levantisnko bolj slano in toplejšo vodno maso ob vzhodni obali Jonskega morja in jo izdatneje potisne do Otrantskih vrat, kar pomeni tudi izdatnejšo prisotnost Levantinske vodne mase v južnem in osrednjem Jadranu. Takrat je slanost višja v globinah 200 m do 400 m, severneje pa so njene sledi prisotne tudi v manjših globinah. Vendar, kot so v zapisali v  omenjeni raziskavi, pa visoke slanosti niso povsem korelirane s ciklonalno cirkulacijo v Jonskem morju in so drugi vplivi (predhodno dolgotrajno izdatno segrevanje, malo padavin in rečnih pritokov) vsaj tako pomembni, je dodal.  

Ali na spremembe v slanosti morja vplivajo tudi podnebne spremembe?  

Podnebne spremembe zagotovo tudi vplivajo na spremenljivost slanosti, saj podnebne spremembe zgolj pomenijo spremenljivost na daljšem časovnem obdobju, npr. desetletjih, na to vprašanje odgovarja dr. Malačič. Na žalost so pogosto časovni nizi merjenih  ali prognoziranih količin, kot so npr. izhlapevanje, pa rečni pretoki in slanosti prekratki za zanesljivo napovedovanje trendov, izpostavlja in dodaja, da so še najdaljši časovni nizi temperature zraka, krajši in redkejši so za temperature morji, še krajši in redkejši so nizi za slanosti: "Tako žal nismo zaznali dovolj jasnega trenda, npr. rasti slanosti v površinskem sloju, čeprav to že desetletje pričakujemo. Zanimiva je tudi morebitna sprememba cirkulacije v površinski plasti Jadrana, če je vodna masa bolj slana in toplejša."

Tudi omenjena raziskava ne more ponuditi jasnega trenda rasti slanosti, večletna variabilnost je še vedno zelo izrazita, poudarja. Iz raziskave je razvidno, da  so v časovnem poteku slanosti v različnih globinah na postaji ‘Stončica’ CJ009 (pribl. 30 NM severno od praga Palagruže v srednjem Jadranu),  slanosti presegle vrednost 38,8  v letih 2004, 2005, osem let ‘nič’, pa v letih 2012, 2013, pa  v letih 2015–2020, pri čemer pa sta se slanosti nad 39 pojavili leta 2017, ne v letu 2018, pa ponovno v letih 2019 in 2020: "To nekako nakazuje, da so visoke vrednosti površinske slanosti v obdobju 2017 do 2020 pogostejše, vendar zaenkrat še ne vemo,  če ne gre tudi za splet večletnih variabilnosti, tako rečnih pretokov, vdora vodne mase iz vzhodnega Sredozemlja, itd."

 "Kako je s tem letos, še ne vemo, še manj vemo, kako bo v prihodnjih letih. Na boji Vidi so bile izmerjene presenetljivo nizke slanosti v poletnem obdobju, pred dobrim tednom zgolj 31 PSU," izpostavlja dr. Malačič: "Naj poudarimo, da burja prinese osladkano površinsko vodno maso iz izlivnega območja reke Pad vse do Savudrije in seveda tudi piranskega rta." V grobem je temu tako, ker je burja močna v Tržaškem zalivu, šibka okoli Rovinja in ponovno močna v Kvarnerskem zalivu.  Očitno so na srečo letos poleti bile prisotne tudi padavine in upamo, da tudi obilnejši rečni pretoki, a tega še niso analizirali, je pojasnil.  

Ali lahko sklepamo, da bodo slanosti nad 39 v srednjem in južnem Jadranu v prihodnosti pogostejše? Da, sklepamo lahko, zagotovo pa tega še ne vemo, prav pa je, da se zavedamo, da bo to zelo verjetno pogostejši pojav, pravi sogovornik.  

Navedena objava hrvaških in italijanskih raziskovalk in raziskovalcev med razlogi, ki lahko pripeljejo do visokih slanosti, navedena tudi t. i. bimodalna oscilacija (površinske) cirkulacije v Jonskem morju, ki v obdobju pet do deset let lahko spremeni predznak cirkulacije iz ciklonalne (v nasprotni smeri urnega kazalca), v anticiklonalno (v smeri urnega kazalca), razlaga dr. Malačič: "Nekaj o tem vemo tudi slovenski raziskovalci, ker smo bili vpleteni v pisanje dveh objav v zvezi z razlaganjem spremembe predznaka (površinske) cirkulacije v Jonskem morju s pomočjo simulacij v laboratoriju. Gre za laboratorijski eksperiment, ki je bil opravljen na največji rotacijski mizi v Grenoblu (institucija LEGI). Pokazali smo, da je sprememba predznaka cirkulacije, zanimivo, zelo verjetno povezana z dotokom goste Jadranske vode v Jonsko morje z Jadrana, ki priteče v globinah skozi Otrantska vrata."

Kaj kažejo meritve slanosti na območju slovenskega morja?   

Na Nibu so zbrali meritve na reprezentativni postaji 000F (‘F’), ki je slab kilometer oddaljena od boje Vide, obe postaji sta bolj izpostavljeni vplivom rečnih izlivov severno-italijanskih rek (npr. Piave, Brenta in predvsem Pad), nista toliko pod vplivom izliva reke Soče, kot to velja za osrednji notranji del Tržaškega zaliva.

Slanosti na boji Vidi

Polurne meritve slanosti na boji Vidi od 1. januarja leta 2010 do julija 2021 (dr. B. Petelin) kažejo, da so bile v tem obdobju najvišje zabeležene slanosti nad 38 (tj. 38.8) okoli 18. januarja tega leta, 2021 (512 polurnih najvišjih vrednosti prek 38,59 PSU), poleg tega se pojavijo tudi visoke vrednosti 4. februarja 2012), torej v zimskem obdobju, ko so rečni izlivi šibki in je veter izdatnejši in bolj izrazit (burja), so pa seveda temperature bistveno nižje od poletnih. "Priznati je treba, da tako visokih vrednosti slanosti, kot so bile to zimo 2021 ni bilo vse od leta 2010, za leta pred tem (do 2002) pa bi morali izvesti dodatne kontrole kvalitete podatkov," pravi dr. Malačič in dodaja, da še ni jasno, ali obstoji kakšna povezava med visokimi poletnimi in jesenskimi slanostmi v srednjem in južnem Jadranu s temu, ki jih pri nas izmerimo v zimskem obdobju. 

Zaenkrat sicer ni vidne povezave, pravi: "Na podatkih iz boje Vide je sicer prisoten zelo šibek trend rasti slanosti v tem obdobju 11,5 leta, fluktuacije slanosti so stotisočkrat višje od spremembe slanosti zaradi trenda v enem letu in zato je tak trend ‘nehvaležen’, oz. nezanesljiv. Za navedeno obdobje na boji Vidi so povprečne slanosti okoli 36,5 PSU (mediana 37,0 PSU), izmerjena je bila minimalna vrednost od 13,4, ki bi morala biti preverjena, standardna deviacija pa je 1,6 PSU."

Kljub večkratnim naporom po iskanju trenda rasti slanosti v slovenskem morju pa zaenkrat v tem niso bili uspešni, je sklenil sogovornik. Nekaj povsem drugega velja za temperaturo morja, ta zanesljivo raste s koeficientom okoli 0,07 °C na leto, celo do 0,1 °C na leto v krajših desetletnih obdobjih, je sklenil rezultate meritev dr. Malačič.  

Meritve slanosti na postaji F in izlivi rek Pad in Soče  

Mesečne meritve slanosti na postaji ‘F’  so dostopne od leta 1985 dalje. To pomeni, da so s plovilom obiskali to postajo  enkrat mesečno, podobno kot so to počeli na srednjem in južnem Jadranu v raziskavi hrvaških in italijanskih znanstvenikov. 

Od začetka leta 1985 do konca leta 2020 je bila v grobem slanost na postaji F odraz spremembe pretoka reke Pad in ostalih tam sosednjih severno-italijanskih rek. V obdobju 2008 do 2014 so bile povprečne slanosti najnižje od celotnega obdobja od 1985 do 2020, takrat je bil izliv reke Pad dokaj visok. Najnižji pretok reke Pad je bil v obdobju 2003–2008 , takrat je bila povprečna slanost na postaji F najvišja (37,6). Vendar v obdobju 2015–2020, torej okoli leta 2017, ko naj bi v omenjeni raziskavi zaznali zelo visoke slanosti v srednjem in južnem Jadranu, pretok reke Pad ni bil tako izjemno nizek, ampak je primerljiv s pretokom v obdobju od 1985 do 1993.  Reka Soča, ki ima 13–17-krat manjše srednje vrednosti pretoka od reke Pad, ne igra pomembne vloge v bilanci pritokov osladkane vodne mase v Severnem Jadranu, je pa pomembna za površinske cirkulacijske razmere v osrednjem in severnem delu Tržaškega zaliva.