Pred kratkim sta fakulteta za pomorstvo in promet in Javni zavod za spodbujanje podjetništva in razvojne projekte občine Izola organizirala predstavitev Strokovne podlage za strategijo zaščite obalnega pasu. Dokument je po naročilu Direkcije RS za vode pripravil Inštitut za vodarstvo. Naloga je bila izdelana že pred enim letom, a doslej še ni bila predstavljena javnosti. Dokument so lahko na fakulteti pridobili šele po posredovanju informacijskega pooblaščenca. Z dr. Primožem Banovcem iz Inštituta za vodarstvo d. o. o. smo se pogovarjali o tem, kaj čaka Slovenijo in kako hitro bomo morali ukrepati, da morje povsem ne preplavi naše obale. 

Analize so pokazale, da bi lahko v prihodnosti Koper in Izola znova postala otoka.  O kakšnem obdobju in kako realnem podnebnem scenariju govorimo?

Vprašanje je na nek način enostavno, odgovor pa zelo zahteven. Scenariji dviga morja so znani, pripravlja jih tako Medvladni forum za podnebne spremembe (IPCC) kot tudi različne državne agencije, med katerimi je treba izpostaviti ameriško (NOAA). Trende dvigovanja morja v Sloveniji spremlja tudi ARSO. Najprej bi se morali širše seznaniti, kaj sploh pomenijo scenariji* podnebnih sprememb. Ti so različni, a treba se je pogovarjati o realnih. Ti so odvisni od našega ukrepanja, v splošnem pa obstaja poenotenje, da je pričakovani dvig srednje gladine morja nekje med 40 cm in 1,1 metra do leta 2100. Govorimo o dvigu srednje gladine brez plime, če dodamo temu še plimovanje in bolj ekstremno plimovanje, bi lahko res Koper in Izola znova postala otoka. 

Po pesimističnih scenarijih naj bi do leta 2100 morje v Sloveniji poplavilo 1200 hektarjev površin. Kakšni pogoji bi morali biti izpolnjeni za ta scenarij?

Pogoji za scenarij se trenutno že kar izpolnjujejo – sveže poročilo organizacije OECD (The Climate Action Monitor 2024) govori o tem, da cilji zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, ki so si jih zastavile države članice OECD do leta 2030, ne bodo doseženi. Ne gibljemo se torej ravno po pravi poti, vsaj, kar se tiče emisij. Drugi pogoj je k sreči bolj odvisen od nas samih, torej bo v tem obdobju treba izvajati številne ukrepe, s katerimi bomo preprečili poplavljanja zaradi morja, in če bomo ukrepe izvajali, potem ne bo tako hudo. 

Kakšne spremembe se temu območju zagotovo obetajo in kako bodo spremenile življenje na tem območju?

Spremembe so in bodo, a so postopne. Težko je opaziti nekaj, kar se trenutno premika s hitrostjo okoli pol centimetra na leto, a vedno pogostejše poplavljanje nižje ležečih delov obale je že tu. Prav tako se življenje postopno že spreminja, kako,  pa je treba vprašati lastnike nižjih delov objektov v Piranu. Kot skupnost se bomo morali dogovoriti, kakšne spremembe so sprejemljive za nas, predvsem prebivalce obalnega območja. Verjetno je želja, da bi bile spremembe čim manjše. 

Koliko bi se lahko do konca stoletja torej dvignila morska gladina in ali se zavedamo, kaj to pomeni?

Malo poenostavimo, vendar je pričakovani dvig srednje gladine po optimističnem scenariju 60 cm. Nevarno je biti optimist, torej bodimo pesimisti in se pripravljajmo na slabše scenarije. Tak scenarij, na katerega se pripravlja več držav, je dvig za dober meter, torej 1,1 metra. Negotovost pa je velika, nekatere države se v strategijah pripravljajo tudi na dvig morja za 2 metra. Napovedovanje prihodnosti je nehvaležno početje, kaj se bo dogajalo z velikimi ledenimi ploščami na Antarktiki, ledeniki na Grenlandiji. Potem so tu še toplotni raztezki morja. Pri povprečni globini oceanov, ki znaša okoli 3,682 metrov – se bo tudi zaradi segrevanja morja ta palica sama po sebi raztegnila, brez prispevka topljenja ledenikov. Dvig morja se je dogajal že v preteklosti, občasno celo precej hitro, a takrat ni bilo ob morju naše civilizacije, ki bi jo dvig morja lahko prizadel. Nekako zadnjih 6000 let je morje zelo stabilno, na vrhu ledene dobe je bilo okoli 120 metrov nižje kot sedaj. 

Kakšno škodo lahko do konca stoletja torej povzroči takšen dvig morske gladine?

Govoriti o škodi in to v evrih v letu 2100 je skoraj boleče, vemo, da bo takrat vse drugače. Ob scenariju, da se srednja gladina morja dvigne, mi in generacije za nami pa ne bi počeli nič za preprečevanje dviga morske gladine, bi bila škoda seveda ogromna, ne samo v Sloveniji. Pravo vprašanje bi bilo, kakšna bi bila škoda, če bi bil letošnji avgustovski in septembrski poplavni dogodek na obali le za nekaj centimetrov višji. Škode vedno pogosteje ali že skoraj redno že nastajajo v različnih obmorskih krajih: Piranu, Strunjanu, Izoli, Kopru, pogosto v koincidenci z močnimi padavinami, ki povzročajo poplavljanje vodotokov Badaševice, Strunjanske rečice, Fazana, Drnice, Rižane in drugih. 

Kako pripravljeni smo trenutno na te scenarije in kako verjetno je, da se uresničijo?

Na scenarije dviga srednje gladine morja v resnici še nismo pripravljeni. Stanje je podobno v številnih primerljivih državah. Določene države in mesta delajo že pomembe korake naprej – nam je najbližji projekt Mose, s katerim varujejo Beneško laguno v času visokega morja. Kako verjetno je, da se uresničijo? Meritve pravijo, da se že uresničujejo, imamo seveda še kar nekaj negotovosti, kako hudo bo. Kako bomo ukrepali, pa je odvisno od nas samih in sposobnosti skupnosti, da se organizira. 

Ali se še imamo čas pripraviti na takšne spremembe?

Seveda imamo, a tu je ravno na nek način tudi težava. Pregovor pravi, da se žabo kuha tako, da se temperatura v loncu dviguje počasi. Torej počasnost sprememb nekako vpliva na to, da se vedno najde kakšna druga prioriteta, da ukrepe, tudi samo načrtovanje in usklajevanje ukrepov, prelagamo na kasneje – v življenju se vedno soočamo z vprašanjem pomembnih in nujnih izzivov. Prilagajanje na dvig morske gladine vsekakor ni nujno, je pa zelo pomembno, torej bi se morala skupina strokovnjakov in funkcionarjev mimo vseh nujnih reči začeti ukvarjati s pomembnimi izzivi.

Kje moramo začeti s prilagajanjem in kakšne rešitve predlagate?

Nabor možnih rešitev je širok, lahko pa ga poenostavimo na dve kategoriji ukrepov: gradbene in negradbene. Začnimo z negradbenimi – ti so povezani s prostorskim načrtovanjem, omejitvami, zapovedmi, obdavčitvijo in subvencijami, ciljnim razvojem na varnih območjih, tudi predkupno pravico na območjih, kjer so predvideni ukrepi, ali območjih, ki se jih dolgoročno ne bo dalo obraniti. Za primer: šele s poplavami avgusta 2023 smo se v Sloveniji pričeli pogovarjati o podpori pri preseljevanju na varne lokacije. Potem so tu gradbeni ukrepi – na svetu obstajajo načeloma samo tri skupine ukrepov: obramba pred dvigom morja na obstoječi obalni liniji, umik varovanja na višjo obalno linijo in prepustitev dela Slovenije morju. In tretja skupina: obramba pred dvigom morja v smeri morja, kot so to že stoletja delali na Nizozemskem, pa tudi dokaj nedavno v naši soseščini na ustju reke Soče. 

Katerim izmed ukrepov se resnično ne moremo (ne smemo) izogniti?

Prvi negradbeni ukrep je povezan z dovoljevanjem in načinom gradnje v bližini morja. Že sedaj smo pričeli s projektiranjem nekatere ključne infrastrukture in objektov z upoštevanjem pričakovanih podnebnih sprememb in dviga srednje gladine morja, kar od nas že nekaj časa zahteva tudi Tehnična smernica EU za krepitev podnebne odpornosti iz leta 2021. Proces prilagajanja je torej že v teku, k sreči za nas nekako skrbi EU in nas usmerja v prave ukrepe. Z vidika ukrepov je treba kot prioriteto izpostaviti potrebo po obsežni prenovi sistema odvajanja odpadnih voda na obalnem območju. Že sedaj upravljavci zaznavajo občasne ali vedno bolj redne vdore morja v kanalizacijski sistem. Čistilne naprave ne morejo učinkovito čistiti odpadne vode, v kateri je prisotna tudi morska voda. To je problem tako z vidika prevelikih količin takšne odpadne vode kot tudi biologije v čistilnih napravah, ki ni prilagojena na prisotnost morske vode. 

A pomembno je, da se zavedamo, da moramo oblikovati in izvajati cel niz gradbenih in negradbenih ukrepov, saj to ni problem, ki bi ga enostavno rešili z enim samim, enostavnim, mogoče lahko razumljivim ukrepom. Prilagajanje torej pomeni vztrajno načrtovanje in izvajanje celega niza ukrepov.  Z našim pravočasnim pristopom k oblikovanju pravih rešitev vsebinsko in moralno odgovarjamo generacijam, ki se bodo soočale s težavami, ko nas že lep čas ne bo več tu. Takšna dolgoročna perspektiva je za našo družbo in civilizacijo precej nenavadna, ampak vodarska stroka v povezavi s številnimi drugimi strokami pač deluje v nekako nenavadnih časovnih okvirih.

Podnebni scenariji 

*Potek podnebnih sprememb v prihodnosti je odvisen od dejanskih izpustov toplogrednih plinov, ki jih skušamo zajeti z uporabo različnih scenarijev značilnih potekov vsebnosti toplogrednih plinov (Representative Concentration Pathways - RCP). Scenariji temeljijo na človekovi dejavnosti ter z njo povezanimi izpusti CO2, CH4, N2O in drugih onesnaževalcev zraka. Vsak izmed scenarijev je v osnovi odvisen od globalnih družbeno-gospodarskih dejavnikov, kot so stopnja naraščanja prebivalstva in bruto domači proizvod ter tehnološki razvoj v 21. stoletju, ti pa neposredno vplivajo na porabo primarnih energijskih virov in nafte ter na spremembo rabe tal. 

Scenarije lahko ločimo po številčni oznaki skupnega sevalnega prispevka, ki je v posplošenem smislu merilo povišanega toplogrednega učinka glede na predindustrijsko dobo in je izražen v vatih na kvadratni meter (W m-2). Večji kot je sevalni prispevek, večje spremembe v podnebnem sistemu lahko pričakujemo.

Najmilejši scenarij, RCP2.6, predvideva aktivno politiko blaženja podnebnih sprememb in posledično nizke izpuste toplogrednih plinov, katerih raven naj bi dosegla svoj višek v začetku 21. stoletja in potem postopoma začela upadati, sevalni prispevek pa naj bi ob koncu stoletja dosegel 2.6 W m-2. Stabilizacijski scenarij RCP4.5, ki na podlagi trenutnega stanja velja za zmerno optimističnega ter najbolj verjetnega v naslednjem stoletju, predvideva postopno zmanjševanje izpustov ter stabilizacijo sevalnega prispevka pri 4.5 W m-2 do leta 2100. Podobno tudi stabilizacijski scenarij RCP6.0 do leta 2100 doseže vrednost 6.0 W m-2 in se kmalu po tem ustali. Najskrajnejši scenarij brez predvidenega blaženja podnebnih sprememb je RCP8.5, ki predvideva visok izpust toplogrednih plinov in posledično naraščanje njihove vsebnosti tudi po letu 2100, ob koncu stoletja pa naj bi sevalni prispevek znašal 8.5 W m-2.

VIR: Agencija republike Slovenije za okolje