Na Nacionalnem inštitutu za biologijo so nedavno zaključili triletni pilotni monitoring divjih čebel v Sloveniji. Ta je potekal na petih območjih, in sicer na Celjskem, med Mengšem in Kranjem, v okolici Cerkniškega jezera, na Ljubljanskem barju in v Ljubljani. "Skupaj smo našli 239 od 575 vrst divjih čebel (čmrljev in čebel samotark), ki so bile kadarkoli odkrite v Sloveniji. Na vsakem od teh petih območjih smo našli več kot 100 čebel. Tako, da lahko rečemo, da kjerkoli v Sloveniji živimo, je verjetno v polmeru nekaj kilometrov okoli nas, vsaj 100 čebel," nam je rezultate monitoringa predstavil dr. Danilo Bevk, strokovni vodja projekta na Nacionalnem inštitutu za biologijo in predsednik društva Čmrljica – slovenskega društva za varstvo opraševalcev.

Največ divjih čebel, kar 143, so našli v okolici Cerkniškega jezera. V pilotnem monitoringu so našli tudi za Slovenijo novo vrsto čebele, in to v Ljubljani. "To kaže na to, da bi z dodatnimi raziskavami gotovo našli še kakšno pri nas neodkrito vrsto," meni Bevk. Dodatne raziskave pa bi tudi pokazale, koliko od 575 kadarkoli odkritih vrst divjih čebel pri nas še vedno dejansko živi na območju Slovenije.

Zakaj so pomembni divji opraševalci?

Prehranska varnost je močno odvisna od pestrosti opraševalcev. Več kot polovico opraševanja v kmetijstvu namreč opravijo divji opraševalci, med katere spadajo divje čebele, čmrlji, muhe trepetavke, metulji, ose in druge žuželke. Težava pa je, saj število in pestrost žuželk nasploh, torej tudi opraševalcev, po svetu upada. Upadanje njihovega števila ponekod že ogroža kmetijsko pridelavo. Potrebe po opraševanju v kmetijstvu pa zaradi naraščanja prebivalstva zgolj naraščajo.

"Nek izračun je, da se vsako leto število žuželk zmanjša za dva odstotka in pol. To je zelo veliko. To lahko tudi vsak starejši voznik opazi: včasih so bila vetrobranska stekla zelo umazana, danes pa niso več tako. To je verjetno tudi edina korist od upadanja števila žuželk. Žuželke so zelo pomembne, niso samo opraševalke, ampak so pomembne tudi pri kroženju snovi v naravi in pri nastajanju rodovitnosti tal. Mnoge žuželke so koristne v kmetijstvu tudi zato, ker preprečujejo, da bi se nekateri škodljivci preveč namnožili. Tako, da je upad žuželk velik problem za kmetijstvo. Najbolj ogroženi so opraševalci in nekatere vodne žuželke," je opozoril Bevk. 

Tudi na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so minuli teden izpostavili pomen divjih opraševalcev. Kot so poudarili, je vrednost opraševanja žuželk v kmetijstvu globalno ocenjena na 153 milijard evrov letno, samo v Evropi na 22 milijard in v Sloveniji na 130 milijonov evrov. 

Čeprav divje čebele ne pridelujejo medu, pa so pri opraševanju bolj učinkovite. "Ena samotarka lahko opravi delo kar stotih medonosnih čebel," poudarja Bevk. 

Zato strokovnjaki opozarjajo, da je z vidika opraševanja pomembno, da ohranjamo tudi divje opraševalce. "Jasno je, da medonosna čebela ni dovolj, saj ne zmore in ne zna oprašit vsega. Če je slabo vreme, medonosna čebela sploh ni dejavna, čmrlji pa denimo letijo tudi v slabem vremenu. In spomladi, v času cvetenja sadnega drevja, je slabo vreme zelo pogosto. Tako kot letos. In če ne bi bilo čmrljev, bi sadno drevje marsikdaj ostalo neoprašeno," je opozoril Bevk. 

Opraševalci pa niso pomemben člen samo v prehrani, temveč veliko vlogo igrajo iz vidika biotske raznovrstnosti in ohranjanja narave. Najpomembnejši življenjski prostor opraševalcev so namreč biotsko raznovrstni pisani, cvetoči travniki, torej travniki, ki so pozno, enkrat ali največ dvakrat košeni. 

Divje bolj ogrožene od medonosnih čebel

Kot poudarja Bevk, vse opraševalce ogrožajo spremembe v okolju, ki so jih povzročili ljudje. "Na prvo mesto bi dal pomanjkanje hrane, zato ker je danes vedno manj pisanih, cvetočih travnikov, ker se travnike bolj zgodaj in bolj pogosto kosi, pa tudi bolj gnoji. Problem so tudi podnebne spremembe, ki tudi vplivajo na količino hrane, ki se kaže od zgodnje pomladi, pozebe, ki uničijo cvetove – seveda veliko škode naredijo v kmetijstvu, ampak tudi za opraševalce je usodno, ko pomrznejo cvetovi, saj tako za njih ni hrane. Tudi dolgotrajne poletne suše negativno vplivajo na medenje. Problem pa je tudi pomanjkanje primernih mest za gnezdenje in pesticidi, predvsem, če se jih nepravilno uporablja, pa tudi bolezni," je naštel Bevk. 

Vse te spremembe so za divje opraševalce veliko bolj usodne, kot za medonosno čebelo, opozarja strokovnjak. Predvsem zato, ker medonosnim čebelam lažje pomagamo pri preživetju. "Denimo, zdaj v tem času, ko ni paše, saj je trenutno zelo slabo vreme, čebelarji medonosne čebele lahko krmijo. Divjih opraševalcev pa ne moremo krmiti. Prav tako, ko zbolijo, divjih opraševalcev ne moremo zdraviti, ker živijo divje. Medonosne čebele tudi nimajo težav z iskanjem primernih mest za gnezdenje, saj živijo v čebelnjakih. Divji opraševalci pa vedno težje najdejo primerno mesto za gnezdenje, zato ker ni več lesenih hiš in slamnatih streh," opozarja naš sogovornik. 

Divji opraševalci pa so tudi bolj izpostavljeni pesticidom zaradi drugačnega načina življenja, je dodal. "Denimo, spomladi ko cveti sadno drevje, je v sadovnjakih veliko opraševalcev. Zelo pomembno vlogo opravljajo čmrlji. Ampak, pri čmrljih prezimijo samo matice, zato so vsi čmrlji spomladi matice in matice oprašujejo v sadovnjakih. In če pride do napak pri uporabi pesticidov, pride do zastrupitve matic in potem s tem propadejo celotna gnezda. Pri medonosnih čebelah pa matice nikoli ne nabirajo hrane, nikoli ne oprašujejo in potem tudi matica ni nikoli neposredno izpostavljena pesticidom," je ponazoril.  

Kako lahko pomagamo divjim čebelam?

Prav zaradi prej naštetih dejavnikov, je pomembno, da poskrbimo tudi za divje čebele. To lahko storimo tako, da jim zagotovimo dovolj hrane oziroma dovolj cvetočih rastlin. Marsikje po Sloveniji lahko opazimo table na javnih travnatih površinah, na katerih piše: "Pokosili bomo, ko se bodo čebelice najedle!"

"Najpomembnejše je varovanje pisanih, cvetočih travnikov. Tudi na vrtovih namesto angleške trate, ki je zelena puščava za opraševalce, lahko manj kosimo in pustimo, da nam trata zacveti. Pomembno pa je, da tudi v mestih posadimo medovite rastline," svetuje Bevk. 

Drugi način, na katerega lahko pomagamo divjim čebelam, je, da jim postavimo gnezdilnice. "V Ljubljani so v zadnjih letih postavili pet takih velikih gnezdišč za čebele samotarke. Prvo je bilo postavljeno v Tivoliju, imenujemo jih čebelniki. Lani spomladi je bil en postavljen na Ljubljanskem gradu. Še eden stoji v Podutiku, eden za Bežigradom, v bližini Stožic, eden pa ob vrtičkih na Grbini," je naštel predsednik društva Čmrljica. 

Zadnjo gnezdilnico oziroma hotel za čebele samotarke, kot so ga poimenovali, so postavili pred upravno stavbo podjetja A1 v ljubljanskem BTC. Nahaja se v velikem lesenem logotipu A1, ki so ga izdelali prav za ta namen. V njem je kar 1000 lukenj, za prav toliko čebel samotark. 

Letos pričakujejo prve gostje, a več naj bi se jih naselilo prihodnjo pomlad, saj je večina čebel samotark aktivnih spomladi, marca, aprila in maja. Kako čebele najdejo takšne hotele? "Čebele ga bodo našle, ker iščejo. Tako, kot ptice najdejo gnezdilnico, čebele samotarke iščejo luknjo, v katero bodo odložile svoja jajčeca," pravi Bevk. Takšne gnezdilnice so namenjene predvsem njihovemu razmnoževanju in prezimovanju. "V luknjah nabirajo cvetni prah in medičino, ki jo zmešajo s cvetnim prahom, kot hrano oziroma zalogo za ličinke, ki se izležejo iz jajčec. Ličinke se zabubijo in potem prezimijo v obliki zapredka. Samotarke pa ne nabirajo medu. Medonosna čebela nabira med zato, da ga ima za zalogo čez zimo, da lahko prezimi. Čebele samotarke pa ne potrebujejo te zaloge, ker prezimijo otrple," je pojasnil Bevk.

Kako se divje čebele razlikujejo od medonosnih čebel?

Strokovnjaka za opraševalce smo povprašali tudi po tem, kako lahko ločimo divje čebele od medonosnih. Kot pravi, so nekatere čebele samotarke dokaj podobne medonosnim čebelam in se jih težko loči. Nekatere pa se zelo razlikujejo. 

"Najmanjše samotarke so velike samo tri milimetre, največja lesna čebela pa je velika dva centimetra in pol. Tako, da je celo večja od čmrljev in ljudje pogosto mislijo, da je čmrlj, ali celo kaj drugega. Lesno čebelo je zelo enostavno prepoznati – je velika, črna, s krili, ki se lesketajo kovinsko modro. Pred kratkim je cvetela glicinija in na gliciniji skoraj vedno vidimo tudi lesne čebele," je opisal Bevk. 

Druga razlika je, da je pri medonosnih čebelah v družini nekaj 10.000 delavk in imajo zelo urejeno družbeno življenje. "Čebele samotarke pa nimajo družine, ravno zato jim rečemo samotarke. V enem gnezdišču lahko gnezdi tudi par sto samotark, vendar vsaka skrbi za svoje gnezdo. Tako, da te čebele nimajo družbenega življenja," je še dodal. 

Čebele samotarke nimajo matice, ne živijo v čebelnjakih in ne proizvajajo medu. Prav zato, ker nimajo zaloge medu, ki bi jo morale ščititi pred plenilci, čebele samotarke niso agresivne. Samci običajno nimajo žela, samice pa ga uporabijo le, če jih stisnemo ali pohodimo – torej, če se čutijo ogrožene.