Večina na deforestacijo pragozdov gleda z neke razdalje, češ to se dogaja na drugem koncu sveta. Vi ste se sami odpravili po poteh deforestacije v Boliviji. 

V Bolivijo smo se odpravili, ker smo želeli na terenu preveriti, kako je videti veliko področje krčenja gozdov, kar je predvsem posledica živinoreje in pridelave krme za to živino. V Boliviji je sicer velik del proizvodnje za domači in kitajski trg, ne toliko za EU. Vendar je logika krčenja gozdov enaka povsod. Velik pritisk na gozd, ki se ga vrednoti veliko manj kot obdelovane površine. In zato se legalno, na pol legalno ali nelegalno krčijo velike površine gozdov. Ta gozd pa predstavlja pljuča sveta. Poleg lokalnega vpliva krčenja gozdov, ki ima posledice, kot so sprememba mikroklime, pomanjkanje vode za lokalne prebivalce, na globalni ravni deforestacija vpliva na podnebne spremembe.

Kaj se je spremenilo po tem, ko ste se v živo srečali s tem problemom? 

Govorili smo s staroselskimi skupnostmi, ki neposredno že čutijo vplive krčenja gozdov, saj so jim odvzete površine, čutijo izsuševanje področij, pomanjkanje vode ... Njihovo sporočilo je bilo jasno, in sicer da je treba ustaviti takšen način krčenja gozdov, ki se po celem svetu dogaja zaradi gojenja pridelkov za izvoz. Tudi mi denimo uporabljamo veliko izdelkov, ki so proizvedeni izven EU, in tako povzročamo močne negativne vplive na lokalno prebivalstvo in globalne podnebne spremembe. Zato smo želeli neposredno govoriti z ljudmi o tem, kaj bi bilo treba narediti. Poleg tega da je treba zmanjšati stopnjo deforestacije, je treba zmanjšati tudi stopnjo potrošnje izdelkov, ki niso v skladu s standardi in certifikati, ki zagotavljajo spoštovanje okoljskih in človekovih pravic. V Focusu si bomo še naprej prizadevali, da bi se spremenil odnos do našega potrošniškega življenja. Stremimo k takemu, ki je vzdržen znotraj omejitev, ki nam jih postavlja planet, in je solidaren do drugih ter prijazen do okolja. Vsekakor se morata spremeniti ta prekomerna nora potrošnja in proizvodnja oz. pridelava.

Kako lokalni prebivalci doživljajo krčenje gozdov, ki jim nudijo preživetje in so ključni za njihov obstoj? 

Srečali smo se s številnimi skupnostmi staroselcev, ki trpijo posledice zaradi uničevanja okolja, kjer živijo. To jim onemogoča pridelavo hrane, primanjkuje jim vode in prostora, ki ga lahko sami upravljajo. Močan vtis je name naredilo to, da pogostokrat tudi posamezniki, ki živijo v bližini teh področij izsekavanja, ne poznajo resničnega obsega problema. Govorili smo tudi z ljudmi, ki prek satelitov opazujejo gozd in ti so kar malce pesimistični. A nenazadnje smo spoznali tudi skupnosti, ki se skupaj z organizacijami uspešno borijo za ohranitev gozda. Zagotavljajo trajnostni turizem in pridelavo, borijo se in so za reševanje tega problema aktivni tudi sami.  

V svojem blogu ste izpostavili primer skupnosti menonitov, ki so znani kot zagnani delavci, ki gojijo sojo. Vsi jih vidijo kot problem za deforestacijo, a kot ugotavljate, se sami tako ne vidijo oziroma se tega sploh ne zavedajo, saj živijo izolirano, brez povezav z ostalim svetom.

Ta skupnost predstavlja kar velik delež pri krčenju gozdov in pri okolju neprijazni pridelavi soje. To so skupnosti, ki štejejo do 50 družin in pridelujejo sojo na precej velikih površinah na okolju neprijazen način in se negativnih vplivov na okolje sploh ne zavedajo. To so skupnosti, ki so zaprte, delujejo v svojih krogih in so umaknjeni tudi od poročanja medijev. So pa eden izmed glavnih dejavnikov za deforestacijo. 

Kateri so še drugi dejavniki deforestacije, ki izstopajo? 

Tu so seveda še multinacionalna podjetja, ki vstopajo v državo in na velikih površinah gojijo poljščine za krmo ali živinorejo. Skupnosti posledično država razseljuje na področja, ki so pogosto zaščitena in morajo posekati gozd in gojiti poljščine. 

Tudi nezakonita sečnja lesa in širjenje nove cestne infrastrukture (za črpanje nafte in plina, rudarjenje, proizvodnjo soje in proizvodnjo sladkornega trsa za etanol) sta bila v zadnjih letih množična. Gradijo se tudi številne nove prometnice in ceste. Ali lahko opišete te prakse malo bolj iz prve roke? 

Pogosto gre za področja, ki so globlje v gozdu, zato do tja nismo imeli dostopa. Po pripovedovanju ljudi je to velik problem. Tam namreč leži veliko dragocenih kovin, ki so pomembne za tehnološki razvoj in se jih tako pridobiva včasih na bolj, včasih pa na manj legalen način. Največji problem vstopanja cest v primarne gozdove pa je ta, da ko se cesta spelje skozi gozd, se velikokrat odpre rak rana. Cesta namreč odpre priložnosti za tiste, ki bi radi izkoristili gozd za svojo ekonomsko korist, bodisi za rudarjenje, pridobivanje lesa ali poljščine. Tja, kamor se spelje cesta, se praviloma še širi področje krčenja gozdov, kar je razvidno tudi iz zraka.  

Vodilna vzroka za izgubo gozdov ali hudo degradacijo gozda v Boliviji sta torej obsežna govedoreja in proizvodnja soje, ki se prideluje predvsem za krmo za živino. Na drugi strani tega problema smo tudi Evropejci, ki uvažamo izdelke, pridelane na netrajnosten način, velikokrat pa vsebujejo tudi eklatantne kršitve človekovih pravic. Kako ambiciozna je zakonodaja EU, ki želi poseči na to področje? 

Na ravni EU se na tem področju sprejemata dve vrsti zakonodaje. Ena je t. i. uvožena deforestacija, ki naj bi zagotavljala, da so vsi izdelki v Evropski uniji certificirani na način, da niso povzročili deforestacije v državah, kjer so pridelani. Glede te zakonodaje smo optimistični, a ima tudi svoje pomanjkljivosti na področju človekovih pravic in zagotavljanja pravic lokalnih skupnosti. Želeli bi si, da bi bile vključene tudi druge površine, ki se jih ob gozdovih krči. Za letošnje leto pa se napoveduje še izoblikovanje direktive o dolžni skrbnosti na področju trajnostnega poslovanja, ki bi zagotavljala, da bi bila podjetja odgovorna za povzročeno škodo na področju uničevanja okolja in krčenja delavskih pravic. Želimo in prizadevamo si za ambiciozno zakonodajo na tem področju. Trenutno je veliko pritiskov, ki šibijo zakonodajo, a nadaljujemo s prizadevanji, da bi bila na koncu taka, da bo služila prvotnim ciljem. 

Je morebitna rešitev tudi bojkot problematičnih izdelkov iz teh držav, kljub temu, da so nekatere države v veliki meri odvisne od izvoza teh izdelkov? 

Tudi potrošniki se moramo odločiti, na kakšen način bomo kupovali. Potrošniki se na sicer na trgu soočajo s poplavo certifikatov in oznak, ki jih je preveč, da bi se lahko preprosto odločali pri naših nakupih. Še vedno je bolje, da ne kupujemo izdelkov, ki so problematični in tako na kratek rok ne bomo negativno vplivali na ljudstva, ki so odvisna od pridelave določenih izdelkov. Tudi v njihovi koristi je, da so ti izdelki pridelani na način, ki ne bo vplival na uničevanje njihovega okolja in da tam ne bo kršenja človekovih pravic. Argument, ki pravi, da samo zato, ker so države v veliki meri odvisne od izvoza spornih izdelkov, lahko nadaljujemo s spornimi praksami, je nesprejemljiv. Te prakse se morajo spremeniti in bodo posledično pozitivno vplivale tudi na države proizvajalke. Skupaj moramo zahtevati pravično pridelavo. 

Na kaj moramo biti torej pozorni, ko polnimo svojo košarico? Kateri izdelki so lahko najbolj problematični? 

Meso, mesni izdelki, pridelava krme, velik del nosi tudi pridelava palmovega olja. So pa tudi izdelki, ki jih ne omenjamo tako pogosto, ki pa imajo velik negativni vpliv: kakav, kava, čaj, banane in tropski sadeži, ki tudi morajo biti pridelani v skladu s standardi, najmanj pa spoštovati človekove pravice. Vsak izdelek, ki ne raste pri nas, bi moral zagotavljati dostojno življenje lokalnim ljudem in zagotavljati, da se prideluje na način, da ne uničuje lokalnega okolja. Na svoje jedilnike moramo umestiti več hrane rastlinskega izvora, zmanjšati vnos mesa. Pri izdelkih, ki ne uspevajo v EU, pa bi morali kupovati izdelke s certifikatom pravične trgovine ali podobnimi certifikati.

Posledica podnebnih sprememb, grabežljivosti velikega kapitala in korupcije med uradniki so pomanjkanje vode, kraja zemljišč, uničevanje gozdov, krajša deževna obdobja in močno občuten dvig temperature, kar vse negativno vpliva na skupnosti v predelu regije Santa Cruz in še posebej na področja suhega gozda Chiquitania, ste zapisali v svojem blogu po obisku tega območja. Kaj to pomeni za prihodnost, kako jo vidi lokalno prebivalstvo? 

Večina ljudi se strinja, da je visoka stopnja krčenja gozdov zelo problematična, saj posledice že čutijo na svoji koži in si želijo, da bi se prakse spremenile v bolj trajnostne, da bi lahko njihovi vnuki še vedno živeli na teh področjih. V prihodnosti si tako želijo zmanjšanje stopnje deforestacije in premika v bolj trajnostno smer z upoštevanjem mnenja lokalnih prebivalcev in skupnosti. Želijo si, da bi se njihov glas slišal in bil upoštevan.