Na naše zdravje vpliva tudi marsikaj, kar je povsem naraven del okolja, v katerem živimo, planeta Zemlje. Škodijo nam lahko UV-žarki, če se jim preveč izpostavljamo. Ogrožajo nas plini, ki ponekod, predvsem na območju vulkanskega delovanja, izhajajo iz tal. 

Narava ni vedno samo zdravilna in mila do nas – živo srebro, ki se ponekod povsem po naravni poti izlužuje iz tal v vodo, je hud strup za večino živih bitij. Ob vulkanskih izbruhih se v ozračje sprosti veliko človeku škodljivih plinov in trdnih delcev, ki nam lahko pošteno zagrenijo življenje – včasih samo krajevno, včasih pa se razširijo tudi na ogromna območja daleč stran od erupcije. 

Nismo torej edini krivci za "onesnaževanje" našega planeta. S tem nas seveda nočem potolažiti in zanikati našega dela krivde za okoljske težave, ki jih imamo. Zemlja je edini planet, ki nam je na voljo za življenje, zato mu ne moremo gledati v zobe in biti izbirčni glede življenjskega okolja. Sprijazniti se moramo pač s tem, da tudi to okolje ni vedno najprijaznejše in najbolj zdravo, a če se držimo nekih spoznanj in pravil, se lahko tem motečim dejavnikom večinoma izognemo ali jih kar najbolj zmanjšamo. 

Seveda pa je povsem drugače s snovmi, ki jih v naravi prej ni bilo in smo jih ustvarili ljudje za svoje potrebe. Nekaterih v resnici sploh ne potrebujemo, vsaj neposredno ne, a so sestavni del nekaterih proizvodnih procesov oziroma gre za snovi, ki nam lajšajo življenje in nam ga delajo prijetnejšega. Ali pa so grdi raček, deseti brat ali desetnica – torej nekakšen nebodigatreba in nezaželen stranski učinek našega načina življenja. 

Dokler je takih snovi malo, jih niti ne zaznamo, saj se nekako izgubijo in se dovolj razredčijo, da ne vplivajo na naša življenja. Zato se v tej fazi niti ne zavedamo, da so lahko škodljive ali vsaj moteče. In potem se taki izdelki tako vključijo v naše življenje, da se jim potem, ko spoznamo, da nam začenjajo škoditi, težko odrečemo. Nekako še najhitreje zaznamo tisto, kar vidimo in vohamo, pa tudi to, kar nam povzroča slabo počutje in težave z zdravjem, ki jih lahko hitro opazimo in so očitne posledice onesnaževal. 

Če ob cestah ležijo smeti, so vsem na očeh. Nekaterih to sicer sploh ne moti, večino pa – vsaj upam! Tudi smrad ob prometnicah nas verjetno hitro zmoti in najbrž skoraj refleksno ne dihamo s polnimi pljuči, ker sedaj že vemo, da so tu koncentracije trdnih delcev in raznih drugih plinov najvišje. Ampak nekateri v takem okolju kljub vsemu veselo tečejo, se sprehajajo in kolesarijo. Marsikdo seveda nima druge možnosti in potem to bojazen  nekako izbriše iz svojih misli. In ker posledice niso kar takoj očitne, marsikdo sploh nima težav – nekako zamahnemo z roko, češ saj ni tako hudo. 

Nekateri škodljivi vplivi se nalagajo počasi in se kažejo na zelo posreden način ali pa pridejo na plan šele čez desetletja. Zakaj pa, mislite, ima vse več parov težave pri zanositvi? V nas se je nabralo mnogo raznoraznih kemikalij, ki bodisi zmanjšujejo nastajanje semenčic v moških spolnih organih ali pa so hormonski motilci in povzročajo motnje v delovanju endokrinih žlez v človeškem telesu, ne vodi le v težave z zanositvijo, ampak povzroča tudi druge motnje v delovanju človeškega telesa. Hormoni krmilijo delovanje našega telesa, zato so hormonski motilci eden največjih skritih sovražnikov človeštva. Kolikor vem, naravnih skorajda ni. V okolje smo jih vnesli mi – nezavedno, seveda. Niso vidni, zato nas ne opozarjajo, da so tu na vsakem koraku – v naši pitni vodi, v prsti, v hrani. Seveda vplivajo tudi na živali, na njihovo razmnoževanje in na kotenje mladičev, ki imajo manjše ali večje napake v razvoju in ne bodo sposobni preživeti ali se razmnoževati. Plastične vrečke na vejah nad reko vidimo vsi, snovi, ki se iz plastike izlužijo v okolje, pa ne. 

Ne gre pa samo za "materialno" onesnaževanje. Onesnažujemo tudi z zvokom, in to ne samo s hrupom, ampak tudi z zvoki, ki za nas niso moteči, a grenijo življenje marsikateremu drugemu prebivalcu našega planeta. Raziskave ugotavljajo, da se ptičji mladiči na območjih, kjer je hrup stalno prisoten, od staršev ne naučijo dovolj dobro značilnega petja oziroma oglašanja, tako da kot odrasli ne morejo dvoriti samicam, s tem pa se zmanjšuje njihova populacija. 

Na nekatera morska živa bitja škodljivo vpliva hrup ladij in čolnov. Ker se sporazumevajo s pomočjo zvočnih signalov, jim človeški hrup onemogoča ali otežuje orientacijo, moti medsebojno komunikacijo, kdaj pa verjetno povzroča tudi fizično bolečino. Niti malo ne delijo našega navdušenja nad hitrimi gliserji, ki jih lahko poškodujejo. Ampak da bi se mi zaradi tega odpovedali temu luksuzu, to pa ne! Imamo pravico do svobodnega gibanja, kajne? Kje je naša empatija, zavednost? 

Mačjega mladička bomo morda vzgojili sami, če mu avtomobil povozi mater, na kaj drugega pa že nismo sposobni pomisliti in se začeti obnašati temu primerno. Sicer pa z onesnaženjem, ki vpliva na zdravje, človeštvo živi že kar dolgo, verjetno od začetka uporabe premoga dalje. Ne mečem v isti koš higienskih razmer v srednjeveških mestih, kjer so odplake in fekalije običajno romale skozi okna na (ozke) ulice, kajti to je le vzorec obnašanja in zavedanje o pomenu higiene. Danes s tem nimamo težav, pa vseeno ne znamo zaustaviti onesnaževanja "en meter stran" od domačega praga. Torej v bistvu nismo kaj dosti boljši od prebivalcev srednjeveških mest. 

V onesnaževanju vode smo sploh prvaki. Angleško stranišče z vodnim izplakovanjem je nekoč pomembno prispevalo k boljši higieni, zdaj pa bi bil čas za nov izum odstranjevanja naših črevesnih izločkov brez vode, kajti ta postaja predragocena, da bi jo tako metali stran. Četudi jo prečiščujemo v čistilnih napravah, se moramo zavedati, da je treba prečistiti vsak liter vode, ki gre v kanalizacijo, in to zahteva dragoceno energijo, ki jo skušamo zaradi znanih posledic za okolje pridobivati na čim bolj sonaraven način. Čistilne naprave so tako sicer delna rešitev za vodo, a po drugi strani nam dajejo varljiv občutek, da smo veliko naredili za okolje. 

Morda bi bilo dobro izračunati, koliko toplogrednih plinov nastane zaradi njih. Ali, kakor bi rekla moja babica: "Kakor koli se obrneš, imaš rit zadaj." Najbolj grozno pa se mi zdi, da nas niti otoki smeti v oceanih ne prepričajo, da moramo odločneje zmanjšati onesnaževanje našega (edinega) planeta. 

Poskušajte se vživeti v vse tiste pare, ki bi radi imeli otroka, pa se trudijo, hodijo od Poncija do Pilata in poskušajo marsikaj, pa jim ne uspe. Poskušajte si zamisliti, da bi bili kit, pa ne bi mogli normalno komunicirati s svojim mladičem. Saj ni težko: kot bi imeli otroka, pa bi bil hrup motorja premočan, da bi mu lahko zapeli pesem, prebrali pravljico ali pa mu kaj povedali. Poskušajte se vživeti v vse tiste, ki jim svojci umirajo zaradi azbesta (ni treba daleč, kajne?) ali pa imajo težave zaradi astme, debelosti, ker so jim hormonski motilci povsem "zmešali" delovanje prebavnih in drugih organov … Je treba še več?