Od zadnje globalne posodobitve smernic in priporočil Svetovne zdravstvene organizacije leta 2005 je bilo mogoče zaznati porast znanstvenih dokazov, ki kažejo na povezanost med onesnaženostjo zraka in številnimi negativnimi zdravstvenimi izidi.

Posledično je Svetovna zdravstvena organizacija po sistematičnem pregledu zbranih dokazov pričakovano prilagodila skoraj vse ravni ključnih onesnaževal zunanjega zraka. 

Znižala je ravni za delce PM10 in PM2,5, NO2, SO2 in CO ter opozorila, da je preseganje na novo določenih koncentracij povezano z velikim tveganjem za zdravje. Hkrati pa bi lahko spoštovanje novih smernic rešilo na milijone življenj,  so ob tej priložnosti sporočili iz društva za sonaraven razvoj Focus. 

Onesnažen zrak takoj za kajenjem tobaka

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je onesnažen zrak drugi vodilni vzrok smrti zaradi kroničnih nenalezljivih bolezni – takoj za kajenjem tobaka. Nove znanstvene raziskave izpostavljajo predvsem ranljivost otrok, kajti zgodnja izpostavljenost onesnaženemu zraku ima lahko dosmrtne zdravstvene posledice.  Svetovna zdravstvena organizacija poroča, da onesnažen zrak vsako leto povzroči do sedem milijonov prezgodnjih smrti po svetu, v Evropski uniji pa do približno 400.000 – samo pri nas kar 1700.

Kot ugotavljajo znanstveniki v nedavni raziskavi, o kateri je poročal Guardian, je "onesnažen zrak hujši 'morilec' kot kajenje, prometne nesreče ali virus HIV'". Vodilni krivec za onesnaženost zraka pa je še vedno uporaba fosilnih goriv. 

Onesnaženje zraka tako človeška življenja skrajša vse do šestih let, kaže poročilo. Vodilni vzrok je uporaba fosilnih goriv, najhuje pa je v Indiji, saj podatki kažejo, da se lahko zaradi vdihavanja takšnega zraka življenjska doba povprečnega prebivalca kritičnih območij skrajša za kar šest let. Sledi Kitajska, ki je sicer v zadnjih sedmih letih zmanjšala onesnaženost zraka, a raziskava kaže, da na izpostavljenih območjih onesnažen zrak prebivalcu v povprečju odvzame skoraj 2,5 leta življenja. 

Onesnažen zrak nima samo negativnih posledic na okolje in zdravje, temveč prinaša tudi velike družbene stroške. Z omejitvijo onesnažujočega prometa in uvedbo t. i. nizkoemisijskih con v mestih bi lahko koncentracijo škodljivih delcev zmanjšali za do 23 %, koncentracijo dušikovih oksidov (NOx) v zraku pa za 36 %. 

S tem bi v evropskih mestih privarčevali do 130 milijonov evrov družbenih stroškov na leto (bolniške odsotnosti, slaba kakovost bivanja, čakalne vrste v zdravstvu), poudarjajo v Focusu, na Inštitutu za okolje in zdravje ter Medicinski fakulteti UL.

Dr. Andreja Kukec s Katedre za javno zdravje Medicinske fakultete v Ljubljani pojasnjuje, da kakovost zunanjega zraka glede na obseg izpostavljenosti predstavlja eno izmed pomembnih determinant zdravja: "Izhajajoč iz znanstvenih dokazov, epidemiološke študije kažejo povezanost med izpostavljenostjo posameznim in mešanici različnih onesnaževal v zunanjem zraku ter negativnimi zdravstvenimi učinki (bolezni dihal, bolezni srca in ožilja ter negativni izidi v nosečnosti). Strokovnjaki s področja javnega zdravja pozdravljamo vpeljavo novih smernic Svetovne znanstvene organizacije v zakonodajni okvir, prav tako pa tudi aktiven pristop k uveljavitvi in izvajanju ukrepov za zmanjšanje onesnaženja pri samih virih. Za to sta potrebna sodelovanje pristojnih deležnikov in ozaveščanje prebivalstva." 

 Tomaž Gorenc, direktor Inštituta za zdravje in okolje ter koordinator Partnerstva za okolje in zdravje, je izpostavil, da je objava novih in strožjih smernic o kakovosti zraka pričakovana: "Smernice so nastale na podlagi več kot 500 preglednih študij, ki jim dajejo robustnost in gotovost pri določanju škodljivih koncentracij onesnaževal zraka, še posebej pri ranljivejših skupinah prebivalstva, kot so otroci, nosečnice, nedonošenčki, starejši ljudje in ljudje s pridruženimi boleznimi (npr. z respiratornimi obolenji)." 

Kot primer je  navedel onesnaževalo NO2, ki so ga letos merili ob prometnicah na več kot 150 lokacijah v Ljubljani: "Za omenjeno onesnaževalo je Svetovna  zdravstvena organizacija v novih smernicah postavila letno mejo 10 µg/m3, kar pomeni, da je že konstantna izpostavljenost relativno nizkim koncentracijam z vidika zdravja problematična. Trenutna zakonska letna meja znaša 40 µg/m3, kar je z javnozdravstvenega in okoljskega vidika nesprejemljivo. Podobno velja tudi za ostala onesnaževala, kot so delci (PM) in ozon (O₃), za katere obstajajo močni dokazi o negativnih zdravstvenih učinkih. Posledično je na vrsti politika, da se odloči, kako bo ta priporočila upoštevala. V Partnerstvu za okolje in zdravje pozivamo, da slovenski odločevalci priporočila vzamejo resno ter jih pomagajo vključiti v nacionalno in evropsko zakonodajo s sprejetim evropskim načrtom 'Zero Pollution Action Plan'." 

 V Evropi presežene vrednosti onesnaževal tudi po starih smernicah 

Onesnaženost zraka v večini evropskih držav ostaja težava, pa je pred nekaj dnevi s svežimi podatki opozorila Evropska agencija za okolje (EEA). V srednji in vzhodni Evropi so težava zlasti individualna kurišča, v velikih mestih zrak onesnažuje dušikov dioksid, v južni Evropi pa ozon, ki nastaja pri tleh, je poročala STA. 

 V večini članic EU je bila leta 2019 presežena količina vsaj enega od onesnaževal, katerih dopustne meje postavlja EU. Agencija je sicer predstavila najnovejše uradne podatke za leto 2019 in prve delne podatke za leto 2020. Gre za meritve z več kot 4500 merilnih postaj v 40 evropskih državah, je EEA zapisala na spletni strani.

Pri delcih PM10 je 21 držav, od tega 16 članic EU, leta 2019 beležilo preseganje dovoljenih dnevnih koncentracij na ravni EU, 31 pa jih je presegalo koncentracije nad strožjimi omejitvami Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) za leto 2005. 

Pri delcih PM2,5 je omejitve EU presegalo sedem držav, od tega štiri članice EU, omejitve WHO pa 28 držav.

Ravni ozona pri tleh so bile glede na standarde EU previsoke v 24 državah, od tega 19 članicah Unije. V vseh državah pa so bile te ravni višje od standardov WHO. Nenazadnje podatki o dušikovem dioksidu kažejo, da je glede na zahteve tako EU kot WHO meje presegalo 22 držav (18 članic EU).

Prvi podatki za lansko leto pa kažejo, da se je kakovost zraka v Evropi zaradi pandemije covida-19 izboljšala.

V srednji in vzhodni Evropi kurjenje trdih goriv za ogrevanje domov in rabo v industriji zvišuje koncentracijo trdih delcev v zraku, pa tudi benzopirena, ki je kancerogen. Izpostavljenost drobnim delcem vodi v srčno-žilne bolezni, raka pljuč in druge bolezni, ki so vzrok prezgodnje smrti. V velikih mestih je medtem težava dušikov dioksid, zlasti zaradi cestnega prometa. Dušikov dioksid je povezan z astmo in težavami z dihanjem.

Ozon, ki nastaja pri tleh zaradi onesnaževal, nastalih ob človeški aktivnosti v kombinaciji z vročino in sončno svetlobo in je problem zlasti v južni Evropi, pa je povezan s srčno-žilnimi boleznimi, draži pa tudi oči, nos in grlo, opozarja EEA.

Nove smernice pozdravljajo 

V Inštitutu za zdravje in okolje, Focusu, društvu za sonaraven razvoj ter na Katedri za javno zdravje Medicinske fakultete v Ljubljani pozdravljajo nove smernice, saj za zaščito zdravja prebivalstva priporočajo veliko strožja merila in potrjujejo potrebo po znatnem zmanjšanju onesnaženosti zraka v mestih, so ocenili. 

Kot so izpostavili gre poziv odločevalcem na mednarodni, nacionalni in lokalni ravni, naj izvedejo korenite ukrepe za zmanjšanje škodljivih izpustov ter s tem začnejo reševati dva problema hkrati: onesnaženost zraka in podnebno krizo, so sporočili. 

Energetika in promet sta največja krivca za onesnaženost zraka, pri čemer je pomembno izpostaviti, da z upoštevanjem strožjih standardov onesnaževal zraka ne vplivamo blagodejno le na javno zdravje, temveč tudi zmanjšujemo emisije toplogrednih plinov in blažimo podnebne spremembe, poudarjajo v Focusu.

Marjeta Benčina iz okoljevarstvene organizacije Focus tako izpostavlja, da ukrepi, ki pripomorejo k nižanju ravni toplogrednih plinov, v večini primerov znižujejo tudi koncentracije onesnaževal v zraku: "Opuščanje rabe fosilnih goriv v prometu in energetiki ter omejitev (nepravilne) rabe biomase za energetske namene sta ključna pri zmanjševanju družbenih stroškov zaradi onesnaženosti zraka in podnebnih sprememb. Vemo, kateri so ključni ukrepi za izboljšanje zraka v mestih, a so po naših ocenah odločevalci na vseh ravneh še vedno premalo pogumni pri njihovi izvedbi. V mislih imamo omejevanje osebnega motornega prometa v mestih (nizkoemisijske cone, parkirna politika), zmanjšanje pretočnosti za motorni promet, manjše hitrosti v mestih (30 km/h), brezogljično mestno logistiko, čista vozila, spodbujanje aktivne mobilnosti in javnega potniškega prometa, pa tudi boljši nadzor nad kurilnimi napravami in nad rabo biomase za namene ogrevanja ali v industriji. Da bi vedeli, kakšna je kakovost zraka v mestih, moramo razširiti mrežo merilnih mest, predvsem na območja, kjer pričakujemo najslabše rezultate."