Solidarnost in preprečevanje revščine sta najpomembnejša okoljska ukrepa, poudarja klimatologinja, prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj. Z njo smo se po več kot letu dni pandemije, ko na vseh frontah rešujemo zdravstveno krizo, skrb za okolje pa je kot med finančno krizo spet zdrsnila v senco, pogovarjali o tem, kako smo v tem času skrbeli za naš planet. 

Na začetku pandemije covida-19 smo bili priča prizorom, ki so razveselili naravovarstvenike: življenje se je vrnilo v beneške kanale, razveseljevali so nas pogosteje opaženi delfini, ki so se približali obalam, ko ni bilo toliko turizma. Kako dolgo je trajal ta optimizem? Ravnokar objavljeno poročilo razkriva, da je bilo lansko leto spet eno izmed rekordnih glede na dvig temperature.

V resnici imamo dve vrsti okoljskih problemov, tiste na lokalni in tiste na globalni ravni. V tem času zapiranja držav smo lahko videli, kako rešljivi so nekateri okoljski problemi na lokalni ravni: v nekaj tednih so bile čiste reke in v kanale so se vrnile živali, kakovost zraka v mestih se je izboljšala. A med znanstveniki v resnici ni bilo nobenega optimizma glede rešitve tistih težje rešljivih okoljskih problemov na globalni ravni. Za te namreč potrebujemo leta odločnih, še večjih posegov. 

A Mednarodna agencija za energijo še vedno poroča o rekordnem, sedemodstotnem zmanjšanju izpustov  na svetovni ravni, ki je posledica ustavitve gospodarstva in zaprtja držav, predvsem spomladi leta 2020.

Res je, da je bilo lani proizvedenih sedem odstotkov emisij manj, a človeški vpliv na okolje je še vedno tako velik, da se teh sedem odstotkov zelo malo pozna.  Globalnih težav tako res nismo rešili, saj zaprtje na svetovni ravni sploh ni bilo tako dolgo. Na Kitajskem je denimo strogo zaprtje trajalo le mesec dni, lani se tam v smislu emisij ni zgodilo nič. V Evropi in ZDA pa se je, to drži. 

Turizem si sicer še ni opomogel, letalski promet, eden znanih večjih onesnaževalcev, je v veliki meri še vedno prizemeljen.

V resnici so se dejavnosti že kmalu vrnile v normalo, čeprav morda tega sami nismo občutili, ker smo bili pri nas še vedno ’zaprti doma’, a industrija je delala naprej. Osebne mobilnosti trenutno res ni v takšnem obsegu kot prej. A takoj, ko se vrnejo še potovanja in letalski turizem, bomo spet na istem. V letu dni si turistični sektor namreč ni bil sposoben izmisliti nove, drugačne strategije, kot je 'sesti na letalo in odleteti na počitnice'.

Je to vsaj malo pripomoglo k temu, da zdaj morda dihamo manj onesnažen zrak?

Zmanjšanje letalskega prometa v resnici bistveno ne vpliva na izboljšanje zraka, ki ga dihamo, saj je tam težava predvsem v izpustih CO2 in črnega ogljika, je pa velik vpliv imelo denimo zmanjšanje cestnega prometa med spomladanskim zaprtjem. A po drugi strani kakšnih pretresljivih koristi za naše zdravje to ni imelo, saj smo bili več doma kot zunaj.

Ali to pomeni, da imamo v Sloveniji torej največ neizkoriščenega potenciala prav na tem področju?

Pri nas imamo poleg pretiranega prometa predvsem t. i. problem razgibanega reliefa. Vedno bomo imeli onesnažen zrak, ker živimo na napačnih koncih države. Morali bi skrbneje načrtovati, kje se naseljujemo. Ta problem je večji od samega onesnaževanja. Naše prostorsko načrtovanje je namreč slabo, vsa mesta ležijo v kotlinah. Pozimi to prinaša težave zaradi temperaturnih inverzij, poleti pa imamo težave s koncentracijami ozona v zraku. V mestih torej ne bo dovolj le zmanjšanje prometa, ampak bi moral biti do njih omogočen dostop izključno z javnim prevozom. Pozimi pa bo nujen strog nadzor individualnih kurišč.

Kako pa je z urejanjem tega področja v Sloveniji v zadnjih letih? Se kaj premika?

Nekaj napredka je vidnega pri izolaciji stavb in menjavi kuriva. Tukaj je nekaj več toplotno saniranih stavb in bolj ekoloških novogradenj, nafto je deloma zamenjal plin. Na stanovanjskem in ogrevalnem področju je torej viden nek napredek, a pri prometu je ravno obratno. Ne le da ni napredka, ampak je nazadovanje. Energetska učinkovitost industrije, ki je tudi pomemben dejavnik pri tem, je malo napredovala, a premalo, lahko bi bilo bolje. Tudi na področju obnovljivih virov energije nismo preveč napredovali, ni prebojev. Na področju prometa pa sploh ni nobene ideje, niti nastavkov, tako da se bojim, da bo situacija ostala takšna še vsaj dve, tri leta.   

Zdi se, da na vseh frontah rešujemo le zdravstveno krizo, o okolju pa se spet manj pogovarjamo …

Da se je skrb za okolje popolnoma umaknila v senco, se je zgodilo že drugič v tem desetletju. To smo videli tudi med finančno krizo, ko čez noč ni bilo več zanimanja za to. Pa ne le v politiki, razočarana sem tudi nad posluhom medijev. Kot da to nenadoma ni več pomembno. Posledično se je takšen občutek razvil tudi pri ljudeh.

Pred epidemijo se je namreč zdelo, da pozivi k prenehanju uporabe plastike za enkratno rabo končno dobivajo posluh. Potem pa je prišla epidemija in zdi se, da je plastika za enkratno uporabo spet na vsakem koraku, denimo v obliki embalaže za hrano, ki jo tako varujemo pred koronavirusom. Že med kratkim sprehodom v naravo lahko 'ulovimo' vsaj nekaj zaščitnih mask, ki ležijo na naši poti …

Seveda smo lahko kritični do takšnega vedenja, problemi zaradi dodatne plastike bodo silno veliki, a na tem področju morda vseeno ne bi bila preveč kritična, saj imamo dobro opravičilo, ker skoraj nismo imeli druge izbire. V zdravstvu ne moremo imeti na primer steklenih injekcij in mask za ponovno uporabo. V tistem trenutku nismo bili pripravljeni na nove materiale in recikliranje. A po letu dni bi človek že pričakoval, da bomo dobili neke start-upe, ki bodo znali upravljati s temi maskami in odpadno embalažo. Manjkalo pa je tudi spodbude. Vsak dan smo slišali, da moramo imeti masko, niti enkrat pa nismo slišali, kaj naj naredimo z njo, kako pravilno ravnati z njo po uporabi. Morda bi si lahko, če že imamo epidemijo, omislili tudi nove smetnjake za tovrstne odpadke: če imamo na dvorišču tri smetnjake, bi pa lahko imeli še četrtega. A s prstom tu ne moremo kazati le na Slovenijo, saj tudi drugje, denimo v Bruslju, za zdaj nimajo boljših idej oziroma inovativnih rešitev.

Kdaj lahko pričakujemo, da bomo čutili posledice teh odločitev in ravnanj? Kakšne bodo?

Če gledamo ciklično, kdaj se posledice ravnanj vrnejo do nas, je to lahko v razvitem svetu šele čez desetletja. Večina plastike konča v morju. V državah, kjer so za preživetje odvisni od morja, kjer živijo od rib, pa bodo učinke čutili takoj. Ker se v morje odlaga toliko več plastike, se bo sprostilo več mikroplastike, ki pa gre v želodec rib, od katerih so odvisni. In logično je, da to prinese s seboj težave. To seveda na dolgi rok ne pomeni nič dobrega. To so počasi napredujoči problemi. Od covidne bolezni umreš v treh tednih, vsi se spomnimo prizorov, ko vidimo krsto. Tu pa je učinek daleč od naših oči in viden šele čez deset let. A na dolgi rok je to katastrofa za države, za blagajne, za zdravstvo. To je del te zgodbe, ko probleme odlagamo na mlajše generacije. Čez deset, petnajst let bodo to, kar je zakrivila ta generacija, morali reševati mladi.

In tudi tiste, ki smo jih tako podedovali mi in jih nismo rešili  …

Seveda, to so kumulativni problemi, ki se nalagajo. V reševanju teh počasi plazečih se problemih, kot jim rečemo, nismo dobri. Ko se na primer zgodi poplava, jo takoj aktivno rešujemo s pomočjo poplavnih vreč, proti suši pa nimamo namakalnih sistemov. Pri počasnih problemih je tipična reakcija ta, da nič ne naredimo. In ko ugotovimo, da so tu posledice, je že prepozno. Ravno zato nismo odporna družba, pripravljena družba. To je koncept, ki je v Evropi postal sila popularen in pomeni družbo, pripravljeno na šoke, ki bodo šele prišli – torej da smo na šok pripravljeni z načrtom, še preden se ta zgodi. To se seveda da narediti, a za to potrebujemo ljudi, organizacijo, vajo, politično voljo in učinkovito komunikacijo. Tega pa pri nas ne spravimo skupaj.

Kakšno lekcijo nam je torej dala ta pandemija?

To ni zadnja pandemija, to ni zadnjič, da se srečujemo s plastiko, pa z nepravično razdelitvijo cepiva ... Zdaj vidimo predvsem, kako neizobraženo populacijo imamo. Poglejte vse teorije zarote, ki krožijo po spletu. Najpomembnejša stvar, ki bi jo morali kot družba narediti, je vlaganje v izobraževanje. V prihodnosti nas namreč čakajo problemi in ljudi moramo pred tem naučiti, kaj je res in kaj ne, kako pravilno reagirati. Samo tako lahko kaj dosežemo. Ko gori, je prepozno, da se učimo gasiti. Poleg tega je bila pandemija na svetovnem ekonomskem forumu v Davosu že pet let uvrščena med največja tveganja za človeštvo poleg podnebnih sprememb in problema kibernetske varnosti. Na to sem se večkrat spomnila in se spraševala, kdaj bomo imeli kakšen izbruh pandemije. Zato nikakor ne moremo reči, da ni bilo pravočasnih opozoril. A vseeno na pandemijo nismo bili pripravljeni, nihče od odločevalcev na to ni reagiral. Tu se je pokazal prepad med znanostjo, med ljudmi, ki opozarjajo, in med tistimi, ki bi morali reagirati. Zato je res pomembno izobraziti ljudi. To je skoraj brezplačno, zagotovo pa najceneje. Proti tehnologiji izobraževanje ne stane nič. Plače desetih meteorologov niso nič proti škodi, ki jo lahko naredi poplava, če je ti ne napovedo. Vlaganje v preventivo je tisočkrat cenejše kot katera koli kurativa.  Vse to smo zdaj še kako izkusili na lastni koži. In tega ne smemo pozabiti. Ne smemo pozabiti pandemije in se preprosto vrniti v prejšnje stanje, to ni produktivno.

Kako konkretno pa bomo to občutili pri nas in na globalni ravni?

Na to je težko odgovoriti, saj so razmere po svetu zelo različne. V Sloveniji seveda danes nimamo resnih problemov z okoljem, ker nas dva milijona živi na veliki površini. To nas rešuje, čeprav živimo zelo netrajnostno.

Drugače pa je, če pogledate situacijo v Ruandi ali Braziliji. Tam je stanje kaotično. Zaradi pandemije ni več dovolj članov policije in vojske, ki bi nadzorovali nelegalno sečnjo, zato so ljudje množično vdrli v gozdove.

Deforestacija je tam vedno obsežnejša, brez nadzora. V velikih državah, ki so morda politično šibke in ki jih je covid-19 hudo prizadel, nastaja na okoljskem področju nepopravljiva škoda. V Evropi nam za zdaj zaradi pandemije ne bo hudega, opustitev letalskega prometa in turizma bo kvečjemu blagodejno delovala na naše okolje. A povsod ni tako. V Avstraliji in Ameriki, kjer so bili recimo med epidemijo obsežni požari, zaradi covida-19 gasilci niso mogli gasiti.

Pri nas smo jo torej za zdaj dobro odnesli.

V Evropi nam res še ni nič hudega, a to nas ne sme uspavati. Živimo v globalnem svetu, ko smo izjemno odvisni drug od drugega. Odvisni smo od brazilske krme za našo živino, od kitajskih mask … Zato moramo pomagati državam, ki jih gre slabo, tudi zato, da bomo lahko mi dobro živeli. Manjka nam predvsem te globalne solidarnosti. Škoda se nam zdi vsakega evra, namenjenega za Afriko, a na koncu je to bumerang. To je pomembna lekcija, ki bi jo morali usvojiti.

V Evropi smo cepljeni, a kaj nam to v resnici pomaga?  Dokler ves svet ’ne bo prebolel’, smo ravno tako ujeti na svojem. Že tu vidimo, kako je narobe, da nismo bolj solidarni. Pa tako zelo smo recimo odvisni od Balkana – poskrbeti moramo, da bo tam dobro, ne pa obratno, sicer bomo sami na slabšem. Solidarnost in preprečevane revščine sta najpomembnejša okoljska ukrepa. Ne gre le za čiščenje, za čistilne naprave, ampak za pomoč tistim, ki jim gre slabše, saj bodo tako lahko tudi oni skrbeli za okolje, sicer pa ne bodo. 

Če se o tem ne bo razmišljalo in glasno govorilo, ne bo nič. Odnos do ljudi in do teh problemov je treba čim bolj vpeti v civilno družbo. Pogrešam takšne tematike v gledališču, filmih, pesmih, leposlovju, inštalacijah. Isto sporočilo bi lahko prenesla tudi umetnost, predvsem pa mediji. Vsak mora sprejeti svoj del odgovornosti. Prav vsak poklic bi lahko ponotranjil  to skrb – v trgovini ali hotelu bi nas lahko učili, kaj je ekološko in kaj ni, v lokalu, da ne potrebujemo plastičnih žličk in sladkorja v embalaži ... Vsak lahko širi informacije, ki so koristne za skupno dobro.