Evropa že danes ni samooskrbna z beljakovinami, v veliki meri je odvisna od čezoceanske soje za prehrano živali. Ta je okoljsko sporna, zato recimo v Amazoniji padajo drevesa. Kako bi morali v Evropi nasloviti ta problem? Kakšne možnosti imamo za manjšo odvisnost? Je odgovor v novih tehnologijah? 

Evropa se je po eni strani začela zavedati svoje vloge v svetu. Uvoz soje iz Brazilije, kjer je veliko tveganje za deforestacijo, se zmanjšuje. Ne moremo pa si zatiskati oči, da tudi če imamo v Evropi bolj čisto okolje, svoje vplive izvozimo drugam po svetu. Poleg tega smo v kmetijstvu dosegli kar nekaj stropov. Zahvaljujoč številnim tehnologijam imamo visoko učinkovitost kmetijstva na marsikaterem področju tudi v Sloveniji. Če pogledamo učinkovitost v zahodnoevropskih megafarmah, kjer so živali natlačene druga poleg druge, je to že nezaželena učinkovitost na račun dobrobiti živali. Več priložnosti pa še je pri izboljšanju namakanja in iskanju sort, ki bodo bolj odporne. In velika priložnost je v sonaravnih principih kmetovanja, ko poskušamo skupaj z naravo ugotoviti, kako bi izboljšali odpornost. Določeni kmetijsko-gozdarski sistemi (t. i. agroforestry) so v določenih kontekstih dokazano bolj odporni na podnebne spremembe, poleg tega pa imajo tudi manjši vpliv na okolje. In čeprav imajo tudi bolj stabilne donose, so ti lahko nižji. Pred kakršnimi koli načrti spreminjanja prehranskega sistema moramo seveda tudi gledati na prehransko varnost, saj nočemo, da ljudje stradajo.

Kakšna je torej možna rešitev? 

Tu se je treba zazreti vase, kakšno porabo imamo. Že zdravstveni kazalci povedo, da preprosto pojemo preveč izdelkov živalskega izvora in da jih moramo že zato zmanjšati, pozitiven vpliv na okolje pa je le dodaten bonus. Ni nobenega razloga, zakaj v Evropi ne bi pridelali več stročnic. A naš prehranski sistem deluje tako, da jih je bilo lažje dobiti iz Argentine oziroma Brazilije. Treba bi bilo na evropski ravni zadostiti večji samooskrbi na področju stročnic. Seveda govorimo tudi o večji pridelavi stročnic za neposredno človeško porabo, kar pomeni manjšo porabo mesa in večjo porabo beljakovin rastlinskega izvora. Veliko raziskovalnih projektov gre v to smer. 

Raziskave, koliko so se ljudje po Evropi pripravljeni odpovedati mesu, letenju in podobno za dobrobit okolja, se zelo razlikujejo po državah. Ali ima naša sprememba vedenja lahko kakšen vpliv? 

Res imamo številne nesmisle. Zakaj bi se odpovedali mesu, če imamo ljudi, ki letijo z zasebnimi letali. Če imamo ljudi, ki letijo na razdaljah, za katere so na voljo vlaki, če imamo v Evropi 250 milijonov vozil z motorji na notranje izgorevanje in številne termoelektrarne, pa se še vedno koplje premog. Zakaj bi se torej lotili prehrane? Nedavna študija je pokazala, da tudi če bi danes popolnoma razogljičili energetski sektor in prometni sektor, bomo kljub temu zaradi naraščajočega prebivalstva na svetu in prebivalstva, ki si želi več beljakovin živalskega izvora, presegli stopinjo in pol segrevanja v primerjavi s predindustrijsko dobo in se zelo približali dvema stopinjama, česar pa seveda ne želimo. To samo kaže, da ima prehranski sektor veliko večji vpliv, kot mislimo. 

Koliko lahko v resnici spremenimo Evropejci ali Slovenci, ki smo na karti sveta precej mali? 

V Evropi radi poudarjamo, da naš kmetijski sektor prispeva le deset odstotkov izpustov toplogrednih plinov, ampak uvoz preostale hrane, pomembnih sestavin v prehranskem sistemu, kot je palmovo olje, in pa kmetijskih vnosov, kot so krma in gnojila, prispeva še precej veliko dodatnih izpustov. Ne moremo si zatiskati oči, da smo Slovenci majhni. Smo del globalnega oz. evropskega prehranskega sistema, veliko hrane uvažamo iz evropskih držav in moramo nekaj narediti. Potem je tu še etični razlog. Predstavljajte si, da kakšna velika in hitro rastoča država, kot je recimo Nigerija, doseže naš standard življenja in bo upravičeno s prstom kazala na nas v Sloveniji, ko ji bomo očitali okoljske vplive, povezane s prehranskim sistemom. Torej, pomembno je, da se zavedamo svoje odgovornosti. 

Živinoreja v Sloveniji? Kaj menite o pozivih o opuščanju živinoreje?

Živinoreja je del naše kulture dediščine in znanstveniki vedno pozivamo, da je treba upoštevati kulturni kontekst. Slovenci kot nek alpski narod smo skozi zgodovino razvili marsikatere tradicionalne jedi, ki temeljijo na živilih živalskega izvora. A roko na srce, v preteklosti jih nismo pojedli toliko, kot jih pojemo danes. Del države je seveda še vedno smiselno nameniti intenzivnemu kmetijstvu, ker če bi potrebovali več površin, da bi kmetovali bolj ekološko, to tudi ni nujno najbolje za okolje. Danes sicer vemo veliko več o kmetijstvu in njegovih vplivih na okolje, kot smo vedeli pred desetletji, zato lahko danes dosežemo sorazmerno produktivno kmetijstvo ob manjših vplivih na okolje kot še nedolgo nazaj.