Kitajski podnebni načrt je tarča številnih kritik. Kitajska, trenutno največja svetovna onesnaževalka s toplogrednimi plini, je v času podnebne konference v Glasgowu sporočila celo, da zaradi energetske krize povečuje proizvodnjo premoga. Ali zaveze drugih držav brez Kitajske sploh kaj pomenijo? 

Podnebne spremembe so proces, ki teče že več kot 150 let. Prvih 130 let  pa so bile glavne onesnaževalke evropske države, predvsem Nemčija in Anglija, ter ZDA. Delež Kitajske in Indije je bil tedaj minimalen. Zadnjih 20 let pa so se z globalizacijo stvari spremenile in v tem trenutku – čeprav v zgodovinskem kontekstu to ni, saj podnebne spremembe niso od včeraj – je največja onesnaževalka Kitajska. Ta za povrh proizvaja ogromno izdelkov za Evropo in ZDA.

Zato se današnje največje onesnaževalke upirajo in se ne čutijo dolžne hitro slediti podnebnim ciljem v skladu  s stališčem, da so drugi imeli to priložnost prej, zdaj pa je nastopil njihov čas. To vprašanje nikoli ni bilo razrešeno in razviti svet te krivde nikoli ni priznal. To je osnovni problem, zaradi katerega se v tridesetih letih pogajanj nikamor ne premaknemo. 

Nepomembno ni niti to, da so izpusti, preračunani na enega Kitajca, še vedno trikrat nižji kot na Američana. In Kitajci menijo, da je treba upoštevati tudi količino izpustov na prebivalca. Treba je torej upoštevati vso zgodovino, zato jih ne obsojam, kot bi pričakovali na prvo žogo.

A v dani situaciji brez Kitajske in ZDA res ne moremo narediti ničesar, vse ostale države so trenutno minorne. Kitajska in ZDA bi morale razčistiti zgodovinsko breme in se dogovoriti o finančnem ukrepu, kot je neka vrsta obdavčitve ogljika. Če bi si ti državi stisnili roki in mislili resno, bi za seboj potegnili ves svet.  

Kako ocenjujete zaveze predsednika ZDA, ki je zagotovil zmanjšanje izpustov metana? 

Američani so pragmatični, naredili bodo to, kar je dobro zanje, in nenazadnje tudi to, kar je dobro za okolje, saj niso slepi za to, kar se dogaja okoli njih. Verjamem, da vidi Bidnova administracija v zelenem prehodu poslovne priložnosti, prodajo svoje nizkoogljične energije. Tu je izjemno pomembna ta njihova podjetniška žilica.  Bidnovo obnašanje ta trenutek vliva zaupanje in predstavlja veliko spremembo, res pa je škoda teh petih let, ki so bila pod Trumpovo administracijo vržena proč. 

Številni pozdravljajo zaveze Indije, ki si je zadala, da bo postala podnebno nevtralna do leta 2070, kar je sicer 20 let kasneje od cilja, ki bi ga morali doseči. Kakšno težo ima ta zaveza? 

Prav Indija je imela z vprašanji krivde največje težave. Na preteklih pogajanjih so denimo direktno napadali Britance, kako so jih izropali, z zgodovino so bili Indijci daleč najbolj obremenjeni. Takšna zaveza Indije je res tektonski premik – da tudi oni spoznavajo, da so del te zgodbe, in se ne upirajo več na vso moč. Skrb pa seveda vzbuja številka 2070, saj teh predsednikov in mogotcev takrat že zdavnaj ne bo več. Vsi bi bili seveda veliko zadovoljnejši, če bi bil cilj podnebne nevtralnosti postavljen v leto  2050.

Eden izmed večjih uspehov podnebne konference doslej je zaveza svetovnih voditeljev, da bodo do leta 2030 končali izsekavanje deževnega gozda. 

V skupnih izpustih deforestacija predstavlja do 14 odstotkov. In če bomo to res ustavili do leta 2030, bomo svetovne izpuste v enem mahu zmanjšali za več kot deset odstotkov, kar je ogromno. To je zelo pomembna zaveza. A po drugi strani prestavimo problem v sektor kmetijstva, saj je to deforestacijo izkoriščalo za nove površine, ki jih ne bo, pričakujemo pa tri milijarde novih lačnih ljudi. V prihodnosti bo morala kmetijska politika veliko bolj racionalno ravnati s pridelki, ne tako kot zdaj, ko se od polja do vilice izgubi skoraj polovica hrane. Ko spremeniš eno politiko, se začnejo podirati domine. Upam torej, da so pripravljeni na velike reforme v kmetijstvu, da bodo na isti zemlji pridelali več in bolje prehranili ljudi, saj bo za lačne ljudi lakota bistveno večji problem kot podnebne spremembe.

Pomembno vprašanje te konference je tako tudi izpolnitev obljube razvitih držav, ki morajo nameniti 100 milijard USD letno za pomoč revnejšim državam in tistim, ki so ranljivejše zaradi podnebnih sprememb.

Financiranje je najlažje rešljiva zadeva, ki jo lahko naredimo takoj. Po covidu so bile iz žepov potegnjene milijarde, tega sklada nismo mogli napolniti. Ta denar pa je izjemno pomemben. Afrika je še vedno brez elektrike in na začetku neke nove dobe. Še kako v našem interesu je, da dobi čisto energijo, da se ne bo začela ogrevati na premog. Če se bo to zgodilo, bomo mi obsojeni na konec. To torej ni denar, s katerim bomo pomagali ljudem v Afriki, nasprotno, ta denar vlagamo v lastno prihodnost. Drugi del denarja, ki ga mora dati Zahod, pa je za prilagajanje, da ne bomo imeli pet milijonov podnebnih beguncev na leto. Ta denar gre kmetijstvu za pomoč pri prilagajanju, da ljudje ostanejo tam, kjer so. S tem denarjem torej spet rešujemo sebe in nanj nikakor ne smemo gledati kot na podarjeni denar, saj ga bo zahodni svet še kako dobro investiral vase. 

Kako torej ocenjujete zaveze in nastope svetovnih voditeljev na podnebnem vrhu? 

Čeprav gre verjetno deloma tudi za 'kamera efekt', je šlo tukaj za retoriko, ki je bila neverjetno spodbudna. Od kraljice in princev do našega premierja, katerega stranka je še pred dvema letoma zanikala podnebne spremembe, zdaj pa je ves v ognju, kako nismo že prej ukrepali. Takšna retorika ne more škoditi, kvečjemu lahko ustvari dobro vzdušje. Druga pozitivna točka prvega tedna podnebne konference je, da so bile dorečene številne stvari, kot sta konec izsekavanja gozdov in zmanjšanje izpustov metana. A to je le osmina težave, glavnina pa bo na vrsti ta teden. Na mizi je vprašanje, kako nadomestiti fosilna goriva, da bomo čez deset let porabili skoraj polovico manj nafte. Tu bomo videli, kako resno mislimo.  Ocena poteka dogodkov je za zdaj torej zelo pozitivna, a z zavedanjem, da so besede eno, dejanja pa drugo. Če bosta v Glasgowu dosežena strinjanje in pomemben preboj,  to ni konec, to ni niti začetek konca, temveč konec začetka. To je šele obljuba, ki jo je treba izpolniti. O uspehu konference je torej prehitro govoriti. 

Kako si lahko razlagamo denimo ravnanje Borisa Johnsona, ki svet svari, da mu bije zadnja ura, potem pa relativno kratko pot opravi z zasebnim letalom, kar upravičuje s 'pomembnim prihrankom časa'?

To kaže, da je razkorak med retoriko in dejanji še vedno velik. To je poleg te zgodovinske krivice po mojem mnenju največja težava podnebnih pogajanj – ljudje vidijo, da dejanja ne sledijo obljubam, in čutijo, da je tu prisoten del neiskrenosti. Odločevalci in vplivneži bi se morali te odgovornosti zavedati. Nismo namreč vsi enaki, nekateri lahko bistveno več prispevajo oziroma pokvarijo. Osebna integriteta šteje mnogo več, kot vidi Johnson. 

Slovenija ima na tem podnebnem vrhu vlogo predstavnice Evropske unije. Kako Slovenija po vaši oceni opravlja to vlogo?

Slovenija je prvič v bolj poudarjeni vlogi, smo vidni, smo v prvih vrstah, kar pomeni, da naš glas šteje. Če bomo na teh pogajanjih prisotni, stoodstotno pri stvari, komentirali in argumentirali, je lahko to za Slovenijo lepa diplomatska izkušnja, ki jo lahko unovči kdaj kasneje. Nič nimam proti temu, da je v Glasgow odšla tako številčna delegacija, a naj bodo ti ljudje tam vidni in slišni, naj pametno govorijo, upam, da je njihovo znanje o podnebju in resnosti stanja adekvatno. 

Kaj bi želeli sporočiti? 

Poudarila bi trenutek, v katerem se odvija COP26. Gre za postcovidno obdobje, v katerem moramo rešiti še številne druge stvari. Tako imamo tokrat na voljo ogromna finančna sredstva, ki naj bi reševala covidno situacijo in ki jih lahko porabimo tudi za podnebje. Aktivirani so skladi, ki jih lahko v imenu novih služb in gospodarskega napredka uporabimo za brezogljične tehnologije, obnovo stavb, ki ne bodo toliko porabljale, itd. Gre za pomemben  trenutek, ki ga ne smemo zamuditi. Denar je, na mizi so milijarde, ki naj postanejo naložbe za podnebno boljšo prihodnost.