Ko sva se ob podobnem času pogovarjala lani, je bilo poletje sušno in vroče, letos pa so Evropo poleg vročine zajela neurja, v Sloveniji smo doživeli zgodovinsko povodenj. V kakšnem odnosu so ekstremne vremenske razmere in dan ekološkega dolga, ki smo ga obeležili 2. avgusta? 

Še pred nekaj leti je bilo na našem območju ljudem težko pojasniti, kaj je to ekološki dolg. Smo namreč del precej bogate zahodne družbe, ki v resnici doslej ni še nikoli ali pa je zelo redko čutila posledice podnebnih sprememb na svoji koži. Zgodovinsko so podnebne spremembe namreč najbolj prizadele revnejše dele sveta. V zadnjih nekaj letih pa na žalost ekstremni vremenski dogodki kažejo jasno sliko posledic prevelike potrošnje naravnih virov tudi pri nas. Ekstremni vremenski dogodki, upad biodiverzitete, naraščanje cen virov, hrane, energije, vse to so namreč otipljive in vidne posledice naše prevelike potrošnje naravnih virov. To so simptomi in znaki, da potrošnja in povpraševanje na našem planetu dosegata limit oziroma je ta že presežen.   

Slovenija je majhna država. Ali lahko z zmanjšanjem ogljičnega odtisa naše države sploh kaj spremenimo?

Seveda, če pogledamo na globalni ravni Slovenija napram svetovnim velesilam ni glavni vir problema. A poudariti je treba, da če si mala država, ki se v veliki meri zanaša na trgovanje z drugimi državami, je v tvojem interesu, da si čim manj odvisen od drugih držav in da je globalno na voljo dovolj virov za trgovanje. Tudi kot mala država, če igraš  še tako majhno vlogo, se ne moreš pretvarjati, da nisi del planeta, saj smo vsi odvisni od naravnih virov. Vsaka država si mora zato prizadevati in razumeti, kje lahko zmanjša svoj vpliv in odvisnost od drugih držav. 

Kako moramo torej ravnati kot država, kje moramo znižati svoj vpliv? 

Razumeti moramo, da ima večina zahodne družbe podobne težave. Vsi namreč pretirano trošimo. Vidimo namreč, da vse te države dosežejo dan ekološkega dolga okoli aprila oziroma maja. Torej smo vsi v istem čolnu. Skoraj vse evropske države so namreč po drugi svetovni vojni izbrale pot strme gospodarske rasti, ki je s seboj prinesla pretirano potrošnjo naravnih virov, ker je bila takrat ta potrebna za razvoj, viri pa so bili takrat še na voljo. Ta naša miselnost je ustvarila šum med nami in okoljem, ki ga vidimo kot kup virov, ki so tu zato, da jih porabimo. Mislim, da bi se morali vsi Evropejci zamisliti, kako lahko skupaj naslovimo srž tega problema. 

Na katera področja se moramo torej osredotočati, če želimo znižati svoj ekološki odtis?  Izračunali ste, da bi lahko zmanjšanje količine zavržene hrane za polovico na globalni ravni dan ekološkega dolga zamaknilo za 13 dni. 

K ekološkemu odtisu v Evropi največ doprinese način našega prehranjevanja. Pri tem mislim na celotno pridelovalno in predelovalno verigo. Zato smo se osredotočili na iskanje rešitev, kako bi lahko na tem področju izboljšali stanje. Zato je pomembna sprememba naše prehrane v smeri zmanjšanja uživanja mesa. V ZDA, pa tudi v Evropi, namreč pojemo veliko mesa in rib. Ne pravim, da moramo postati vegetarijanci, a že zmanjšanjem količine uživanja mesa bi veliko doprinesli k izboljšanju stanja. Največja rešitev, ki se nam ponuja na dlani, pa je zmanjšanje odpadne hrane. Šokantno je, da v povprečju v Evropi zavržemo 110 kilogramov na osebo. 1/3 zemljišč, ki jih uporabljamo za pridelavo hrane, je torej uporabljene za gojenje hrane, ki konča v smeteh. 

Drugi dejavnik, ki je tudi v Evropi, ne le v Sloveniji, še posebej problematičen, pa je transport. Kakšne rešitve imamo na tem področju na evropski ravni?

Rešitve lahko gredo v dve smeri.  Ene so bolj standardne, druge pa bolj radikalne. Standardne so večja uporaba javnega prevoza, koles, skirojev ... Globalna nadgradnja kolesarske infrastrukture, kot jo poznajo na Nizozemskem, bi lahko dan ekološkega dolga prestavila za devet dni. Na drugi strani pa imamo bolj radikalen ukrep preureditve mest v mesta, kjer bi imeli ljudje na voljo vse, kar potrebujejo, v 15 minutah hoje. 

Še posebej v Sloveniji je javni prevoz zelo časovno neučinkovit. 

Zavedam se, da vedno ni mogoče, da se izognemo uporabi avtomobila. Pot iz Trsta do Ljubljane bi z vlakom trajala skoraj šest ur, medtem ko si z avtomobilom v uri in pol. Ampak menim, da v naši bogati družbi v realnosti uporaba avtomobila marsikdaj ni upravičena. Najti moramo ravnovesje, ne želimo se vrniti v preteklost, kjer ne bi imeli avtomobilov, ampak ali moramo res imeti velike avtomobile, s katerimi se peljemo v 500 metrov oddaljeno trgovino?  Seveda morajo pa spremembe priti z vrha, iz državne politike. Če država gradi tretji pas avtoceste, je to sporočilo, da naj prebivalci uporabljajo avtomobile. Politika mora ustvariti okolje, ki bo favoriziralo okolju prijazne rešitve. 

Ljudje smo iznajdljivi. Zdaj smo si izmislili številne načine, ki naj bi nam omogočali, da živimo, kot živimo, hkrati pa izničimo oziroma zmanjšamo naš ogljični odtis. Lahko z novo tehnologijo, s projekti za izravnavo C02 itd. rešimo planet? 

Na to imam nekoliko pesimističen pogled. Trenutno obstaja veliko pozitivnih možnosti, ki jih lahko uporabimo, da nekoliko omilimo situacijo z ukrepi, kot so sheme za izravnavo CO2, krožno gospodarstvo, spremembe tega, kaj jemo ... To vse so ukrepi, s katerimi si lahko pomagamo, da nekoliko zamaknemo dan ekološkega dolga. A ključen problem je dejstvo, da smo kot družba še vedno obsedeni z gospodarsko rastjo. Dokler bomo nadaljevali s takšno miselnostjo, so vse stvari, ki jih počnemo, le neki hitri popravki, ki radikalno ne spremenijo ničesar.

Potrebujemo vse te rešitve, hkrati pa se moramo vprašati, kaj si danes kot družba želimo, kakšna je naša ideja o blagostanju in dobrobiti prebivalcev. Ali je naš cilj gospodarsko rasti ali je naš cilj, da ljudje živijo dobro in predvsem zdravo življenje? V preteklosti je bila gospodarska rast najbrž dober recept za izboljšanje kakovosti življenja. V zadnjem desetletju pa številni parametri kažejo, da ekonomska rast postaja neekonomična. Cena za popravo škode, ki jo povzročamo na tej poti, je namreč večja od koristi, ki jo prinaša gospodarska rast. Zato bi morali skupaj poiskati nove strategije. 

Ljudje težko spreminjajo svoje navade, če imajo slabo vest, ker pijejo iz plastenke, hkrati pa vedo, da nekateri letijo z zasebnimi letali. Njihova uporaba v Evropi celo narašča, zakonodaja pa to omogoča, čeprav povzročajo enormne izpuste. 

Številni ljudje so zaradi velike družbene neenakosti, ker zanje družba ne poskrbi dobro, izključeni iz debate o trajnosti. Ko se počutiš, kot da je družba nepoštena do tebe, je razumljivo, da ne želiš prispevati k družbi. Zato menim, da mora reševanje okoljskih problemov iti z roko v roki z reševanjem vprašanja družbene neenakosti. 

V Evropi je vedno glasnejša debata o odrasti. Koncept, ki se je še pred desetimi leti zdel zelo radikalen, je danes že v razpravi na evropski ravni in postaja tema pogovora v Evropskem parlamentu.  Ljudje odrast velikokrat povezujejo z depresijo, ekonomskim zatonom, čemur pa ni tako.

Če nam zdravnik pove, da smo bolni, naredimo vse, kar nam je naročil, da ozdravimo. Pri okoljskih težavah pa se obnašamo povsem drugače.  V politiki velikokrat vidimo, da se zavedamo problema, a nihče ne želi narediti tega, kar je treba, da se problem reši. Realnost je, da porabljamo preveč virov. Načrtovati moramo zmanjšanje svoje porabe, da se premaknemo v družbo po gospodarski rasti ...