Kisli dež, množično izumiranje jelke, poškodbe na drevesih, objektih, pogini živali. Ogroženo zdravje ljudi na območjih, kjer so bile največje koncentracije izpustov žveplovega dioksida. V Sloveniji in tudi drugod po svetu je v 80. letih ta plin predstavljal resno okoljsko in zdravstveno težavo. Glavna vira žveplovega dioksida sta kurjenje premoga in industrija. Zato so v Evropi in Severni Ameriki sprejeli strožjo zakonodajo in prilagodili energetske objekte, da so se izpusti žveplovega dioksida precej zmanjšali, pojasnjuje klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije Republike Slovenije za okolje (Arso).  

Kisli dež namreč nastane zaradi kurjenja premoga z veliko vsebnostjo žvepla. Zato se je začelo opuščati vrsto premoga, ki je vsebovala veliko žvepla, na termoelektrarne pa so namestili filtre, ki prestrežejo žveplov dioksid. In danes ne samo, da kisel dež v Evropi ni več pomemben problem, tudi zrak je postal občutno čistejši. Zato imamo manj problemov, povezanih z dihali in več sončnega vremena. Prav tako je imelo zmanjšanje izpustov denimo ugoden vpliv na padavine v pasu Sahelu – to je pas s sušnim podnebjem, ki leži južno od Sahare. Okoli leta 1980 je tam namreč vztrajala dolgotrajna sušo, nato pa so se, najverjetneje kot posledica zmanjšanja onesnaženja zraka v Evropi in Severni Ameriki, padavine začele znova krepiti in suša je nekoliko popustila, pripoveduje Vertačnik. 

Čistejši zrak pomeni manjši hladilni učinek 

Ima pa očiščenje zraka tudi nekoliko temnejšo stran. Žveplov dioksid ima namreč zelo pomembno vlogo pri nastanku oblačnosti. Del žveplovega dioksida, ki pride v ozračje, se veže z vodo in se pretvori v razredčeno žveplovo kislino. Te kapljice pa nase rade vežejo vodo. Zato na območjih z veliko žveplovega dioksida oblaki lažje nastajajo, so bolj gosti in bolj beli. Več in bolj bela oblačnost odbija več sončne svetlobe proti vesolju in hladi površje planeta. Zmanjšani izpusti žveplovega dioksida tako privedejo tudi do manjšega hladilnega učinka tako preko oblakov kot prek kapljic žveplove kisline, ki tvori meglico, ki slabše prepušča sončno sevanje, opisuje Vertačnik. 

Hladilni učinek teh izpustov pa nikakor ni zanemarljiv, ampak je zelo velik, skoraj tako velik, kot je toplogredni učinek povečane koncentracije metana zaradi kurjenja fosilnih goriv, ponazori Vertačnik. Ocenjeno je, da je zaradi žveplovega dioksida temperatura na globalni ravni za 0,5 stopinje Celzija nižja, kot bi bila sicer. Če bi torej nenadoma popolnoma prenehali z izpuščanjem žveplovega dioksida v ozračje, bi se temperature zraka v nekaj desetletjih globalno povišala za približno 0,5 stopinje Celzija, izpostavi Vertačnik: "To je veliko glede na to, da se je ozračje od konca 19. stoletja pri tleh ogrelo za približno 1,3 stopinje Celzija. Žveplov dioksid tako danes zamaskira del globalnega segrevanja, ki ga povzročajo toplogredni plini in nas nekoliko ščiti pred vsemi učinki, ki bi jih sicer imeli toplogredni plini na temperaturo ozračja." 

Eden izmed razlogov, da je bilo lansko leto rekordno toplo, je prav hipno zmanjšanje onesnaženja z žveplovim dioksidom. Leta 2020 je namreč začela veljati zakonodaja, ki nalaga, da mora gorivo v ladijskem prometu vsebovati kar sedemkrat manj žvepla. S tem so se izpusti precej zmanjšali, na globalni ravni za več kot 10 odstotkov. Globalno bo to v nekaj letih do nekaj desetletjih pomenilo pet stotink Celzija manjši hladilni učinek. To pomeni, da se bo ozračje segrelo za pet stotink stopinje Celzija več, kot bi se, če te regulative ne bi bilo.

Koristi zmanjšanja onesnaženja pretehtajo hladilni učinek 

A koristi zmanjšanja onesnaženja pretehtajo ta učinek, je jasen Vertačnik. Kot spomni, je imelo onesnaženje zraka z žveplovim dioksidom poleg zdravstvenih posledic in posledic na naravo tudi regionalno negativne učinke na podnebje. Poleg suše v Sahelu je bilo v Evropi opaziti upadajoč trend sončnega obsevanja - tudi za nekaj odstotkov na desetletje, izpostavlja. Zdaj imamo v Sloveniji zaradi čistejšega zraka tako 20 odstotkov več sončnih ur, kot smo jih imeli pred približno petdesetimi leti. "Slovenija ne spada več med onesnažene države, v prihodnosti pa se pričakuje nadaljevanje zmanjševanja onesnaženja, zlasti v azijskih državah. S tem, ko se bo zrak tudi tam očistil, bodo dobili več sončnega sevanja do tal, kar pa je ugodno tako za zdravje prebivalstva kot za večjo količino padavin, v tej dobi pa tudi za proizvodnjo električne energije s fotovoltaiko," našteva koristi očiščenja zraka. 

Po eni strani so izpusti torej ustavljali globalno segrevanje za približno pol stopinje Celzija, a znižanje izpustov žveplovega dioksida ima neposredne vplive na zdravje in večjo osončenost ter večjo količino padavin na nekaterih območjih, kjer so imeli zaradi povečanih izpustov sušna obdobja. Z zmanjševanjem izpustov pa se zdaj vračajo k podnebju, ki so ga bili vajeni pred onesnaženjem: "Zmanjšanje koncentracij žveplovega dioksida je tako boljša pot, kot da bi še naprej onesnaževali," poudarja. Poleg tega je, če želimo zmanjšati izpuste toplogrednih plinov praktično neizogibno, da znižamo tudi izpuste žveplovega dioksida. Torej bi na dolgi rok v vsakem primeru prišlo do njegovega upada žveplovega dioksida. "Se bo pa zdaj pokazalo, da se ob čistejšem zraku globalno segrevanje ne bo tako hitro ustavljalo, kot bi si želeli. Zato bo treba izpuste toplogrednih plinov zelo hitro zmanjšati, sicer bo ogrevanje lahko preseglo dve stopinji Celzija glede na predindustrijsko dobo," sklene sogovornik.