Polovica svetovne populacija bo kmalu živela na območjih, kjer ne bo dovolj pitne vode. Do leta 2040 bo njeno pomanjkanje vsaj enkrat na leto občutilo skoraj vse prebivalstvo, piše Unicef. Vir življenja bo tako lahko v prihodnje postal razlog za nastanek vojn, saj voda postaja vse bolj posebna in dragocena dobrina. Hitro jo zmanjkuje predvsem na Bližnjem vzhodu, kjer se srečujejo z najhujšo sušo v zadnjih 900 letih. 

Za tem tičita dva vzroka – podnebne spremembe, zaradi katerih so padavine vse manj pogoste, vse bolj pogosta pa je suša, ter pomanjkanje mednarodnih dogovorov. Zaradi slednjega se namreč nekatere države odločajo za izgradnjo jezov in si s tem sebično prilastijo večjo količino vode, je opozoril hidrolog Duried Mahasneh.

Znanstvenik je v pogovoru za Al Jazeero izpostavil, da zaradi ogrevanja planeta vode primanjkuje tudi v državah, ki so prej veljala za vodno bogate. Na primer v Jordaniji, Iraku, Turčiji in Siriji. A razlog ni le v spremembah v podnebju, manjši količini dežja in posredno sušah, ampak tudi človeški. "Jordanija je imela dovolj vode, ko sta tam živela dva milijona ljudi. S konflikti pa je državo naselilo še devet milijonov beguncev in vode ni več dovolj za vse," je opisoval. 

Omenil je tudi mednarodne sporazume. Če si v Evropi lahko sporazumno Donavo deli sedem držav, do podobnega na Bližnjem vzhodu ne prihaja, izpostavlja.  Na treh območjih prihaja do večjih trenj, in sicer na reki Nil, za katero se borijo Etiopija na eni strani ter Sudan in Egipt na drugi, rekah na Iraško-Iranski meji, kjer Irak z izgradnjo jezov zmanjšuje vodne vire Irana, ter rekah Evfrat in Tigris, kjer se vodni viri delijo med Turčijo, Sirijo in Irakom. "Pri delitvi vode tu prihaja do velikih neenakostih, morali bi se dogovoriti za resna pogajanja," izpostavlja Mahasneh.

A težava, kljub temu, da se poglablja, v regiji ni nova. Na območju se namreč nahaja le odstotek svetovnih vodnih virov. Od 17 najbolj ogroženih držav se jih na območju nahaja 11. Zaradi podnebnih sprememb pa tudi jezovi ostajajo prazni. Med vse bolj perečimi problemi se najde tudi neučinkovita poraba vodnih virov in napačen pristop reševanja. Etiopija na primer v zgornjem toku reke Nil gradi večji jez, vodo pa namerava porabiti v namen pridobivanja električne energije. A s tem Sudanu in Egiptu onemogoča dostop do dovoljšne količine vodnih virov. A za pridobivanje električne energije bi se na primer lahko usmerili v sončne ali vetrne elektrarne. "Samo primerna komunikacija med državami bi lahko rešila velik del težav," je zaključil hidrolog. 

Za drugi podoben primer je izpostavil že omenjeni konflikt med Iranom in Irakom, kjer se državi prav tako samovoljno odločata za posege na vodnih virih brez kakršnega koli dialoga. "Ljudje morajo razumeti, da se morajo pogoditi". 

Dodatna ovira je tudi vojna v Ukrajini. Večina držav iz območja je bila namreč odvisna od uvoza ukrajinskega žita, ki pa se je od začetka februarske invazije močno zmanjšal. A ker žito za vzrejo potrebuje veliko vode, ga na svojih tleh države ne morejo zasaditi. Ker bodo hrano morale pridelati doma, to pomeni, da bo določen delež vode porabljen za kmetovanje. 

"Zaradi vode smo na robu vojne," je dejal, saj države ne razumejo koncepta enakovredne delitve. Meni, da bi se težava rešila z dialogom, ki bi vladarje pa tudi prebivalstvo naučil, da je treba na vodne vire gledati skupaj. O deležu vodnih virov bi se nato odločali na podlagi števila prebivalcev in koliko poljščin lahko pridela določena država. "Države ne razumejo, da bi šlo za dobrobit vseh," je zaključil misel. 

Pri državah niti ne opaža zagnanosti, da bi težavo želele rešiti. Voda postaja celo vir orožja, z njeno zamejitvijo namreč države pridobivajo moč nad ostalimi. "Če so prej za ustvarjanje konflikta uporabljale raso in vero, sedaj uporabljajo vodo," je izpostavil.

Kaj pa države brez nadzemnih voda

Kaj pa države, ki rek ali jezer sploh nimajo? Te se vse pogosteje obračajo na tehnologijo desalinacije oziroma razsoljevanja. V preteklosti je veljajo da gre za izjemno drago metode pridobivanja pitne vode iz morja, a se je proces z napredkom tehnologije pocenil, prav tako je bolj učinkovit. "To je naš vir upanja," je o procesu dejal hidrolog in dodal, da je proces edina rešitev za Jordanijo.

Zaradi napredka se vse manj poslužujejo metod pridobivanja podzemne vode, pri katerih je treba v zemljo vrtati večstometrske rove. 

Obstaja pa še tretja možnost, to je recikliranje vode, ki se ga prav tako že poslužujejo nekatere države. V Jordaniji reciklirano tekočino uporabljajo za zalivanje dreves, v Egiptu je prisotna v širši uporabi, saj je boljše kakovosti. Težavo predstavlja le to, da imajo nekateri prebivalci do reciklirane vode odpor in zato določene države ne razmišljajo o uvedbi. "Ljudje so se na to navadili, niso pa ideje sprejeli z odprtimi rokami," opisuje. 

Izobraževanje in dvogovor ključ za uspeh?

Zato je nujno izobraževanje, saj kljub temu večina prebivalcev Bližnjega vzhoda, pa seveda tudi drugod po svetu, ne verjame v podnebne spremembe. "Politiki se še vedno kregajo z znanstveniki, kar je nesmiselno, nenavadno in nevarno," izpostavlja. Po njegovi oceni je to le še dodaten znak, da je poučevanje o vplivih podnebja in o njegovem spreminjanju še toliko bolj pomembno. Države se bodo morale osredotočiti na obnovljive vire energije, ki niso voda, a kaj, ko nimajo vse dovolj sredstev. Ena izmed redkih držav, ki ima denar za uvedbo sprememb, so Združeni arabski emirati, ki naj bi do leta 2050 postali tudi država brez emisij CO2. 

Drugim državam pa ne preostane drugega, kot da se osredotočijo na denarno podporo drugih. Vsekakor pa do sprememb ne bo prišlo, če se ljudje ne bodo začeli boriti za svojo pravico do vode, poudarja znanstvenik in izpostavlja, da bomo spor lahko mirno rešili le, če se bodo vpletene države v težavo bolj poglobile in jo začele reševati skupaj. 

Tematike so se posredno dotaknili tudi svetovni voditelji na COP27. Razvite države so na konferenci, ki jo gosti egiptovski Šarm el Šejk, obljubile dodatna finančna sredstva za pomoč državam v razvoju pri spopadanju s posledicami podnebnih sprememb, a kritiki izpostavljajo, da je že povzročena škoda veliko večja od zavez. Na Evropo medtem iz Afrike zaradi premoga letijo očitki o dvojnih standardih.