Alice je na dan, ko sva se pogovarjali, ravno praznovala svoj 21. rojstni dan. Študentka interdisciplinarnega dodiplomskega študija humanistike na Zvezni univerzi Južna Bahija z drugo stopnjo študija prava, se je pri 14 letih pridružila organiziranemu študentskemu gibanju v Braziliji, pri 15 letih pa je postala voditeljica v svoji vasi. 

Alice prihaja iz ljudstva Patax, ki ima svoje ozemlje vzdolž vzhodne obale Brazilije v zvezdni državi Bahia. Tam se razteza Atlantski gozd, ki je, prav tako kot največji in najbolj znan deževni gozd Južne Amerike, Amazonija, izjemno pomemben za naravo in ljudi. Gre za ekosistem z edinstvenimi rastlinskimi in živalskimi vrstami, ki je kritično ogrožen.

Njeno delo se osredotoča na podnebno pravičnost in pravice staroselcev v Braziliji. Z udeležbo na konferenci COP26 v Glasgowu je pridobila nacionalni in mednarodni odmev. Svet opozarja na vpliv svetovnih preskrbovalnih verig na staroselsko prebivalstvo, povezano s pridelki, kot sta soja in kava, ter živinorejo: nasilje nad staroselskimi skupnostmi, pritisk na tradicionalna ozemlja, kraja zemlje, krčenje gozdov, onesnaževanje rek s pesticidi, vplivi na tradicionalno kmetijstvo in prehransko varnost prebivalcev. 

Staroselci branilci svetovnih ekosistemov 

Staroselske skupnosti so branitelji svojih gozdov in ostalih ekosistemov, ki jih ves svet potrebuje v boju proti podnebnim spremembam. Čeprav predstavljajo le 5 odstotkov svetovnega prebivalstva, imajo ključno vlogo pri varovanju kar 80 odstotkov svetovne biotske raznovrstnosti. Borijo se za prihodnost nas vseh. Ob tem so žrtve nasilja, doživljajo pritiske na svoja tradicionalna ozemlja, kjer so prisotni že tisočletja. Kar 90 odstotkov krčenja gozdov se dogaja na račun širjenja površin za intenzivno kmetijstvo. Gozd se uničuje tudi zaradi rudarjenja in urbanizacije. Staroselska ljudstva se ob vse hujših posledicah podnebnih sprememb soočajo tudi s pomanjkanjem vode zaradi namakanja nasadov za surovine, ki so večinoma namenjena izvozu, veliko tudi v Evropo.

Že zelo zgodaj ste postali glas za pravice staroselcev v Braziliji in podnebno pravičnost. Zakaj? 

Pri nas je običajno, da se že zelo mladi vključujemo v borbo za pravice. Otroci se tega učijo tudi v šoli. V največji navdih mi je moja mama, ki je tudi ena od voditeljic v boju za naše pravice. Sama sem doživela odvzem ozemlja in ko se ti enkrat to zgodi, je tvoja naloga, da se boriš. 

Torej ste na lastni koži občutili, kako je, ko vam odvzamejo ozemlje. Kako ste ostali brez ozemlja, lahko iz prve roke opišete, kako se to zgodi? 

Gre za proces na območjih, kjer ni popolnoma določeno, kje so meje in sodnik lepega dne odloči, da moraš zapustiti svoj dom. Potem pridejo oborožene sile, neke vrste policija, in velikokrat uničijo vse, kar imajo ljudje. 

V ozadju teh sodniških odločitev so v resnici interesi kapitala? 

To je motiv veleposestnikov z velikimi plantažami, da se tako izprazni zemlja za njihove kmetijske površine, predvsem za govedorejo in monokulture. 

Ali lahko morda opišete, s kakšnimi pritiski vse se soočajo staroselci v Braziliji? 

Staroselci se ves čas soočajo z vdori na ozemlje. Tu ne gre le za vpliv na njihovo zdravje in kulturo, ampak gre za njihovo varnost, za njihova življenja. In s tem živimo, veliko naših bližnjih zaradi nasilnih vdorov na naša ozemlja umre. 

Kakšne so okoljske posledice vedno novih kmetijskih površin, na območjih, kjer je nekoč kraljevala narava? 

Podira se naravno ravnovesje. Ljudje se selijo drugam, v urbana središča bežijo tudi živali. Od koder prihajam, je največji problem gojenje evkaliptusa, zaradi česar so se izsušile reke. Nekoč smo ribe lovili tudi v rekah, zdaj ribarimo le še v morju, saj v rekah rib ni več. Prehranjevalna veriga se je povsem porušila. 

Le redko kdo med nakupovanjem v Evropi, medtem ko polni svojo nakupovalno košarico, pomisli na staroselce v Braziliji. Kako mi z nakupovalnimi navadami vplivamo na vaša življenja? 

Vse je povezano s povpraševanjem in ponudbo. In če ne bi bilo tako velikega povpraševanja po določenih izdelkih, se ne bi dogajalo, da zaradi zahteve po večjem pridelku prihaja do krčenja zaščitenih gozdov in širitev kmetijskih zemljišč na teritorij staroselcev, kjer se dogajajo hude kršitve pravic. Najbolj problematični pridelki so soja, govedina, kava, evkaliptus. Ti pridelki so najpogosteje monokulture na območjih, kjer so bili prej teritoriji staroselcev. 

Ena izmed najbolj ambicioznih zavez iz okoljske konference v Glasgowu je bila zmanjšanje deforestacije v Amazoniji, k čemur so se zavezale številne organizacije in države. A realnost je, da je stopnja deforestacije v Braziliji od tedaj le narasla. Kakšen občutek imate vi, ki se v praksi srečujete tudi z odločevalci. Ali je zadnje čase že prisotna želja po tem, da resnično tudi politika in velike korporacije naredijo korak naprej k varovanju okolja in pravic tistih najšibkejših v prehranski verigi, ali se večinoma srečujete s praznimi obljubami na papirju?

Brazilija podpiše veliko mednarodnih sporazumov, a v resnici jih ne spravijo niti v zakonodajni proces, območij, čeprav so se oblasti k temu na videz zavezale, pa ne zaščitijo. V Braziliji opažam težnjo k spremembam zakonov, a žal na slabše. V Evropski uniji tudi ni podpore. Zavedam se, da je to pot diplomacije, proces je zato dolgotrajen, zato razumemo, da spremembe ne morejo biti vidne čez noč. Še vedno pa vidim smisel v pogovoru, v opozarjanju in mogoče bo to nekoč le pripeljalo do sprememb. Verjamem, da se vedno najde pot, ker ljudje vedno iščemo rešitve. Naši izdelki se prodajajo v vedno večjih količinah, tu pa upam na pravično produkcijo in prodajo. 

Je tudi vas, kot številne mlade po svetu, strah podnebnih sprememb in njihovih posledic? 

Te doživljamo na lastni koži, saj vsak dan čutimo neposreden vpliv klimatskih sprememb. Še bolj ranljivi smo zato, ker nimamo državne podpore ob ekstremnih dogodkih, ki so posledica podnebnih sprememb. In ves svetovni napredek v resnici še stopnjuje pritisk na staroselce. Želela bi si, da bi brazilska vlada označila naš teritorij in nas zaščitila. Bolj kot pogovora bi si želela konkretnih akcij, saj se veliko govori, naredi pa vedno še zelo malo. 

Kaj bi sporočili mladim? 

Ne odnehajte. Razmišljajmo o prihodnosti in zavedajmo se, da bomo nekoč svetovni voditelji postali mi. Zato je treba ukrepati. Naša naloga je, da zaščitimo gozdove in to lahko naredimo le skupaj. Staroselci, ki se povezujejo znotraj Amazonije, so zaradi povezovanja veliko bolj zaščiteni. Ne gre le za naša življenja in za običaje, ampak gre za zaščito svetovnih gozdov. 

Aktivisti v Braziliji so zelo ogroženi, velikokrat so žrtev groženj in nasilja, mnogi tvegajo življenja. Je vas kdaj strah? 

Osebno uživam določeno mero zaščite, je pa to psihološko lahko zelo obremenjujoče, a to nikoli ne sme biti razlog, da odnehaš.